Barbara je zelo zadržana oseba. Za tale intervju sva se dogovarjali dolgo dolgo. Poznava pa se tudi že zelo dolgo, pred mnogo leti sva na primer skupaj obiskali švedskega kralja in kraljico. Jaz kot novinarka, ona kot fotografka. Takrat je bila ravno sveže zaljubljena v Aleksandra. Pozneje sta se poročila. Danes je njen Aleksander eden najpomembnejših mož v Evropi. In širše.

Barbara, kako se vam je spremenilo življenje, odkar je vaš mož Aleksander postal predsednik UEFE?

Prve tedne in mesece se mi je zdelo, da nič. Poskusili smo živeti tako, kot smo živeli prej, ampak pozneje se je pokazalo, da se je vseeno spremenilo. Aleksandra ni bilo doma toliko, kot je bil prej, v naše življenje so prišle nove stvari. Govorim čisto objektivno. A na srečo je bila to pozitivna sprememba. Vse, kar se nam novega dogaja, je pozitivno. Življenje smo si organizirali tako, da polno izkoristimo dni, ko smo vsi doma. Morda je potrebnega malo več načrtovanja, tudi zato, ker so hčere že starejše in imajo svoje načrte, ki jih je treba upoštevati. (smeh)

Ker imajo svoje interese in dejavnosti?

To, da. Za pravilno se je izkazala odločitev, da nismo vsi pakirali na vrat na nos in šli skupaj z njim v Ženevo oziroma v Nyon (sedež UEFE, op. p.), ker bi si s tem nakopali kar nekaj dodatnega stresa, ki ga ne potrebujemo, saj ga imamo že dovolj. S tem bi namreč popolnoma zamenjali okolje, šli v novo okolje, kjer bi morali začeti znova, v tujem jeziku. Aleksander je itak cele dneve v službi, od jutra do večera, in bi bil nervozen, kaj se dogaja z nami. Ko bi potoval, bi razmišljal, kaj počnemo zdaj tam, kjer bi nas pustil same, tako pa je miren, ker ve, da smo me tukaj v redu, in se lahko posveti svojemu delu. Ko pa pride sem, v Slovenijo, polno živimo tukaj. Ali pa gremo me skupaj k njemu in takrat poskuša malo prej priti iz službe, ob šestih, ne ob osmih, tako da imamo skupaj večerje, me pa spoznavamo okolico Ženeve in Nyona. Nyon je prav prijetno, lepo mestece, nekaj kilometrov od Ženeve.

Niste nikoli niti malo razmišljali, da bi šli z njim, vsa družina?

Ne, nismo. Ko sva se pogovarjala, kako bomo zdaj, in ko smo se zavedli, da bo moral večino časa preživeti in delati tam, stoodstotno, sem rekla: počakajmo in se ne odločajmo na vrat na nos, ker je dovolj že to, da bo on popolnoma zamenjal službo.

Ko vas je Aleksander vprašal, kaj si mislite o mogoči izvolitvi in ali naj sprejme to funkcijo, še preden je postal predsednik, ali ste dolgo razmišljali, kaj bo to pomenilo za vajino zvezo?

Ne. Jaz vedno ravnam zelo spontano, kar običajno ni prav dobro, ker jih potem dobim po glavi. (smeh) Ampak takšna sem. Moram reči, da se sploh nisem zavedala, kaj ta funkcija in selitev zaradi nje pravzaprav pomenita. A čutila sem, da če bo treba, bomo pač šli, da bomo skupaj. Bilo mi je vseeno. Toda potem počasi vidiš, kako se stvari postavijo na svoje mesto in kaj je treba v resnici narediti, da bodo stvari delovale. Šele zdaj se pogovarjamo z ljudmi, ki so nam blizu, da se ne oni ne mi nismo zavedali, kaj se je sploh zgodilo. Mi smo že prej vedeli, kako sposoben je Aleksander, niti za hip nismo dvomili o njem, da ne bi bil sposoben opravljati te funkcije, zato smo si želeli, da zmaga. Zmaga za nas ni bila presenečenje. Zdaj pa, ko spoznavam ozadja in ljudi, ki ga niso poznali, kako so razmišljali o njem prej in kako zdaj … njim se je res zdelo, ko da je prišel iz vesolja! Tako sem šele zdaj dojela vso razsežnost tega, kaj je njegova izvolitev pomenila in sprožila v evropski nogometni skupnosti. Veliko jih je imelo pomisleke, dokler ga niso spoznali. Ko pa so ga, so postali njegovi zagovorniki, ker so videli, da dela iskreno in da res misli, kar govori. Tudi ni nikomur ničesar obljubljal za to, da bi dobil glas. V zadnjem letu je s svojim delovanjem dokazal, kar je prej govoril.

To je redka stvar danes: da govoriš tisto, kar misliš, in narediš tisto, kar si obljubil.

Ampak s tem si tudi najmočnejši.

Je Aleksander od nekdaj tak?

Da.

Ga poznate kot takšnega že ves čas?

Da, pa tudi še preden sem ga spoznala, je bil tak. (smeh)

Kako pa to veste?

Zato, ker so mi povedali.

Nikoli nima ničesar »zadaj«?

Ne.

Tisto, kar pove, drži, tako je.

Tako je.

In to cenite pri njem?

Da.

Na začetku najinega pogovora ste rekli, da sta izvolitev in ta funkcija prinesla same pozitivne stvari. Kaj ste mislili s tem?

Včasih se zgodi, da lahko postaneš tarča zavisti ljudi, ki ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo, pa se potem ukvarjajo z drugimi. A se to ni zgodilo. Tega ni bilo. Presenetilo in ganilo me je, pa tudi Aleksandra, kako so se Slovenci pozitivno odzvali na njegovo izvolitev, jo podprli, bili ponosni. Še zdaj mu to rečejo, pa tudi meni, iskreno. In to je lep občutek: da te ljudje, ki jih predstavljaš, sprejemajo, podpirajo, ti želijo dobro. Nekaj najlepšega pri Aleksandrovi kandidaturi se mi zdi, da je združila Slovence, kar je včasih težko. (smeh) Slovenci smo zelo izbirčni, selektivni pri tem, komu bomo namenili pozitivna čustva.

Ta funkcija pa res toliko pomeni, da moramo biti ponosni, da jo opravlja naše gore list.

Morda se Slovenci ne zavedamo, da moramo navzven delovati enotno, homogeno, podpirati svoje ljudi, ki izstopajo. Naša nesoglasja v naši lepi deželi pa morajo ostati med nami, znotraj države. Aleksander ves čas poudarja, da smo Slovenci vredni mnogo več, kot cenimo sami sebe. Včasih se sprašujem, kje se zatika, zakaj ne moremo sprostiti vsega svojega potenciala, zakaj ne odpremo poti pozitivnim silam.

Celoten intervju si lahko preberete v 35. številki revije Zarja.