Če potrebujete koga, ki bo vašim sovragom nastavil bombo, jih ugrabil ali ubil; če je tako naneslo, da bi vam strahovito prav prišli ponarejeni dokumenti, spolna sužnja, mamila ali orožje, ne morete narediti boljšega, kot da napišete prijazno pisemce zločinski organizaciji Črna smrt.
Ali pa morda raje ne …
Enajstega julija letos, na prvi pogled povsem neškodljiv torek je bil, je dvajsetletna britanska manekenka Chloe Ayling s svojim malim kovčkom na kolesih naravnost z milanskega letališča prišla na naslov, ki so ji ga dali v agenciji. Samo da tam ni bilo kamer in luči. Fotografa. Maskerja. Namesto tega se je za njo pojavil moški, ki ji je s črno orokavičeno roko pokril usta, drugi, v črni kapi, ki je odkrivala le oči, ji je v roko zasadil injekcijsko iglo.
Potem je izgubila zavest.
Tigri imajo najraje plavolaske. Zbudila se je v prtljažniku avtomobila, lično zapakirana v torbi, ki je imela samo majhno odprtino, da je lahko dihala. Roke in noge je imela zvezane, usta prelepljena. A je kljub temu kričala.
Čez čas, čez precej časa, se je avto ustavil pred hiško v odročni vasi. Chloe tega takrat ni vedela, bila je vasica Borgial nedaleč od Torina. V hiši so jo priklenili na predalnik. Njen ugrabitelj, tisti, ki je ostal z njo, ji je povedal, da je padla v roke organizaciji Black Death, Črna smrt, in da jo nameravajo kot sužnjo prodati na spletni dražbi. Izklicna cena je 300.000 dolarjev. Da jo bodo prodali kakšnemu bogatemu Arabcu, je še povedal ugrabitelj, ko se je bo prvi lastnik naveličal, jo bo prepustil komu drugemu in nazadnje, ko je ne bo hotel nihče več, jo bodo vrgli tigrom. Potem so si očitno premislili, od njenega agenta so zahtevali odkupnino. Cena je medtem močno padla, samo še borih 55.000 dolarjev so zahtevali. Agent je obvestil policijo.
In potem so se, kot v kakšni ceneni kriminalki, zadeve še enkrat brez pravega razloga postavile na glavo. Po šestih dneh ujetništva – odkupnine ni plačal nihče – jo je njen ugrabitelj 17. julija odpeljal do britanskega konzulata v Milanu.
In jo izpustil.
Tudi fejst fantje ga polomijo. Da so se zmotili, je rekel. Da so oni častni možje, da imajo trdno postavljena pravila in da ne ugrabljajo mamic. Nikoli. Ko so po fotografiji na Instagramu ugotovili, da ima dveletnega sinka, so se odločili, da jo izpustijo. A ne brez določenih pogojev: za »stroške izpustitve« jim mora plačati 50.000 dolarjev. V bitcoinih v mesecu dni. Če bo prekršila tega ali katerega od drugih postavljenih pogojev, jo bodo »eliminirali«. Nikoli ne sme reči žal besede o organizaciji, so ji zabičali, ustaviti mora preiskavo o ugrabitvi in Črno smrt mora spraviti v medije. Povedati sme vse, kar je njej povedal ugrabitelj, »saj ti on ne bi dal nobene informacije, ki bi lahko škodila našim aktivnostim«.
Medtem je policija, ki je že čakala v zasedi, v bližini konzulata brez sledu hvaležnosti aretirala ugrabitelja/izpustitelja. Bil je Lukasz Pawel Herba, tridesetletni Poljak, ki živi v Veliki Britaniji. Da pripada organizaciji Črna smrt, je povedal – z njimi so ga povezovali tudi dokumenti, ki so jih našli v njegovem računalniku – da je poklicni morilec in da je z ugrabitvami in prodajo seksualnih suženj zaslužil petnajst milijonov evrov. Potem je postal majčkeno manj junaški, rekel je, da ima levkemijo, da obupno potrebuje denar za zdravljenje in da je v Birminghamu srečal Romune, ki so ga prisilili k sodelovanju pri ugrabitvi. Dali so mu več kot 550.000 evrov, da je na različnih koncih Italije najemal prostore. On je najel »studio« – v resnici prostore nekega podjetja, ki so prazni že več let – v katerem so ugrabili Chloe, on je najel tudi hiško v Borgialu, v kateri sta bivala.
Italijanska policija ni čisto dobro vedela – in še vedno ne ve – čemu od vsega tega sploh verjeti. Da gre za »nevarnega človeka z znaki mitomanije«, so nazadnje objavili. »Ne vemo, ali je obtoženi povezan s kakšno organizacijo ali pa je samo ustvaril svojo lastno verzijo Črne smrti,« so priznali. V bazi podatkov Europola je Črna smrt omenjena le enkrat. Kar pa ne pomeni nujno, da zares obstaja, pravi italijanska policija.
Pa tudi junaška ugrabljenka Chloe se je pretežno nenavadno obnašala. Najprej nekaj časa sploh ni hotela sodelovati s policijo. Italijani so jo zasliševali dobra dva tedna, domov so ji dovolili oditi šele na začetku avgusta. Na dan so namreč začele prihajati rahlo osupljive stvari – ste že kdaj slišali za žrtev ugrabitve, ki hodi s svojim ječarjem kupovat čevlje? Ne, italijanska policija tudi ni.
Vsaka ugrabljenka potrebuje nove čevlje! Manekenki, ki so jo tabloidi kratek čas slavili kot neustrašno junakinjo, so kmalu začeli postavljati neprijetna vprašanja. Na primer, kako to, da so jo kot žrtev domnevne ugrabitve skupaj z ugrabiteljem videli kupovati čevlje, večkrat pa tudi špecerijo. V bran se ji je postavil njen italijanski odvetnik: logično, je rekel, bila je tako prestrašena, da je ugrabitelja brezpogojno ubogala, pobegniti si ni upala, saj ji je zagrozil, da so vsepovsod drugi člani organizacije, ki jo bodo takoj ubili, če bo kaj poskušala. Seveda pa ni mogel pojasniti, zakaj je kar nekaj prič mislilo, da sta domnevna žrtev in domnevni ugrabitelj par, zakaj sta se šalila in smejala, pa zakaj sta v nekem lokalu dve uri brezskrbno kofetkala.
Več v Zarji št. 33, 15.8.2017
