Bližnji stiki so postali moda – a brez pravil. Koga, kdaj in kolikokrat poljubiti? Zanašamo se na občutek, Rihterjevo lestvico, kako nas kdo »pretrese«. Objemanja smo se pregovorno zadržani Slovenci priučili, poljubljamo se skoraj zlahka, tudi množično. In to brez vpliva polne lune. Le kakšen moški se še vpraša: sem sploh še dedec?
Pred nekaj dnevi se je na podeželskem vrtu zbrala pisana druščina sorodnikov in prijateljev. Številni se že dolgo niso videli. Dan je bil res vroč, eden najbolj vročih v letu, razpoloženje pa je bilo kljub temu zelo prijetno. V zraku sta poleg vročine in sopare lebdela medsebojna naklonjenost in veselje, po dolgem času so se spet srečali ljudje, ki se imajo radi, tudi če se ne vidijo pogosto.
Nekateri so pravkar prišli z dopusta, sproščeni in zagoreli, drugi so znance prišli pozdravit pred odhodom tja. Gostiteljski par je priredil srečanje, ki je bilo nekaj med piknikom in razširjenim družinskim druženjem. Ženske so se vnaprej dogovorile, da vsaka prinese nekaj sladkega. Hitrega domačega peciva so bile polne mize. Moški so skrbeli za hladno pijačo in žar. Pod drevjem so se mešale vonjave toaletnih vod, mesa na žaru, sveč proti komarjem in cigaretnega dima. Otrok je bilo za čuda malo in še ti so bili neverjetno umirjeni: vsak s svojim telefonom po vogalih hiše in vrta. Nobenega polivanja, žoganja in kričanja.
Zakaj bi v vsem predvidljivo srečanje sploh omenjal? Nečesa je bilo tiste vroče nedelje res veliko: objemanja in poljubljanja!
Kdo še ni dobil poljuba. Kaj se je dogajalo? Nimam druge razlage, kot da je bila kriva luna. Vsak par, vsak posameznik, ki je prišel skozi vrtna vrata, je najprej veselo pozdravil, nato pa poljubil gostitelja in gostiteljico. Prisrčno in prijateljsko, bi rekel, če poljubov ne bi bilo za pravo inflacijo. Prišleki so šli nato po vrtu in pozdravili še vse goste. S poljubi in objemi. Nekateri so si na hitro obrisali mastne roke, drugi so odložili kozarce in se prepustili veselju snidenja. In kot se je začelo, se je moralo nadaljevati. Zakaj bi nekoga prikrajšali za naklonjenost? Pravkar prispeli par ni odnehal, dokler ni polovil vseh prisotnih po vrtu. Nihče ni smel biti prikrajšan za poljube in objeme.
In to je šele polovica. Ko se je stemnilo, so se prvi pari začeli poslavljati. Kot bi film zavrtel nazaj: vse prisotne je bilo treba pozdraviti, objeti in poljubiti. Do zadnjega. Samodejno se je ustvaril nekakšen špalir, mimo katerega se je odhajalo domov. Tistega večera je bilo na vrtu gostiteljev, gledano statistično, razdeljenih več poljubov kot čevapčičev.
Dilema: en, dva ali trije poljubi. Kljub prisrčnosti je bilo v vsej procesiji tudi precej nerodnosti. Poljubljanje ob tovrstnih srečanjih je, roko na srce, postalo svojevrstna moda. Vemo, da so se še pred nekaj desetletji pisali romani in črtice o tem, kako celo matere in očetje niso nikoli v življenju poljubili svojih otrok. Družabnost ni bila tako razvejana, izkazovanje topline in naklonjenosti še manj. Uradni stisk roke je zadostoval za celo vrsto položajev.
Še poljubi med zaljubljenci so bili do hipijevskih časov v javnosti skoraj neprimerni. Fant je dekletu, ko ga je pospremil domov, pred vrati (kjer je na uro gledal zoprn oče) ukradel poljub, kot so rekli. Neka babica se je pozneje, že po seksualni revoluciji, še vedno zgražala nad poljubi v javnosti, ko je videla mlad strasten par. »Ne glej tja! Ta dva se res ne znata obnašati! Poljubljata se, kot da bi pomivala posodo!« je poučila vnukinjo. Šlo je za francoske poljube na drugi klopci. A to je že druga zvrst poljubov, ki niso bili namenjeni zgolj naklonjenosti.
Torej smo se poljubljanja ob pozdravih naučili, da ne rečemo navzeli, najverjetneje s sosednjih balkanskih in romanskih območij. Tam to poznajo že dolgo. Kdo se ne spomni prizorov, na primer, s tržaških ulic, ko se srečata dve gospe in se poljubita v pozdrav? Nekaj vsakdanjega in spontanega! Poljub je zelo poseben, bolj je stik dveh lic, kar ne ogrozi kozmetičnih dodatkov tistega dne, najprej na desno in nato na levo stran. In naši balkanski sosedje Srbi se poljubljajo strastno in veselo, po trikrat, v imenu Očeta, Sina in svetega Duha, kot je izvor navade razložil neki pop.
Si pravi dedec, če se objemaš? Mi smo do nedavnega ostali na sušnem otoku brez poljubov, vsaj tako se zdi. Zdaj pa se lovimo in iščemo pravo obliko in število. Le koliko poljubov je primerno dati, enega, dva ali tri, ter komu? Vsem po vrsti ali le izbrancem?
Dilem pod lipo ni bilo konca. Se poljubljajo tudi pravi moški? Na Balkanu in v latinskem svetu seveda, stopnja možatosti se s tem ne zniža. Pri nas pa bi prav lahko deloval pomehkuženo, če bi spontano objel in poljubil na lice prijatelja, ki ga vidim samo enkrat na leto in je, na primer, moj zavarovalniški agent. Najbrž bi me ta odrinil ali vsaj grdo pogledal. In si mislil svoje. Ali mi pripisal – že vemo kaj. Med moškimi se tudi drugje po svetu naklonjenost težko izkazuje, to je dejstvo.
Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017
