Številni delodajalci so si oddahnili in z zaposlenimi so končno lahko začeli delati kot svinje z mehom. Agencije za posredovanje delavcev so mastno služile, ljudje, ki so nekaj dni delali tukaj, nekaj dni pa tam, so na lastni koži izkusili, kako je biti smet. A se na srečo obrača. Ne zaradi delavcev, ampak zato, ker jih bo menda v kratkem premalo. In bodo oni lahko izbirali. Vrača se, kar je nekdaj že bilo.
Z veseljem in ponosom v službo? Moja prva redna služba je bila na RTV Slovenija. Vajeniška doba je bila dolga, neprimerljiva z današnjimi, ko mladci s ceste prihajajo pred kamere in tipkovnice. In potem je, kot je. Prvo samostojno dvovrstično vest sem smela napisati šele po nekaj letih vseh oblik vajeništva. Poslali so me na prisego nove generacije vojakov v eni od ljubljanskih vojašnic. Legendarni – žal že dolgo pokojni – urednik Jani Rojina mi je vest trikrat obrnil na glavo. Vsej takratni generaciji se je godilo podobno. Številni so se zapisali v zgodovino slovenskega novinarstva.
Nenehno so nam gledali pod prste. A bilo je fino in bili smo klapa. Niti ne zelo slabo plačana klapa. Rado, Ibrica, Tatjana, Nada, pa še ena Tatjana, Uha, Cvetka, Ečo … Po zadnjih poročilih se nikoli ni šlo domov. Mnogo prostih dni smo preživeli skupaj. Uredniki so bili takrat strahospoštovanje vzbujajoče institucije. Darko Marin in Boštjan Pirc … O vsem so odločali: o oblačenju, frizurah in o kaznih za napake. Nepozabno pranje glave, skorajda izgon, sem doživela, ker sem v neki nepomembni notici zamenjala pojma socialno skrbstvo in socialno varstvo. Pirc je rohnel, kot da se bo zaradi mene zdaj zdaj začela tretja vojna. Pa napake razen njega sploh nihče ni opazil. Na smrt sem bila užaljena. Šele danes vem, da je vse skupaj imelo smisel. Po takem pogromu si hitro dojel, da opravljaš resno in odgovorno obrt. Delo, pri katerem imajo napake posledice.
In ker so se z nami resno ukvarjali, smo vedeli, da na nas računajo in da smo omembe vreden del celotne ekipe. Da si na neki način – vsaj za nekaj časa – pomemben in nenadomestljiv. Od tod pa do močnega občutka pripadnosti hiši ni bilo daleč. RTV Slovenija je bila moja hiša, hiša, v katero sem hodila z veseljem in ponosom. Večini današnjih mladih kolegov so ti občutki povsem tuji. Škoda, zanje in za hišo. Le kaj delajo njihovi šefi?
Na to sem se spomnila, ko smo pred kratkim v družbi premlevali, zakaj je danes toliko ljudi nezadovoljnih s svojim delom. Zakaj je številnim kar slabo, ko gredo zjutraj od doma, zakaj štejejo minute, ko bodo smeli domov? Kaj neki je z današnjimi šefi in vodji, ki ne vedo, kaj delajo njihovi ljudje, in je edino, kar šteje, registrator prisotnosti na delovnem mestu?
A ni povsod tako.
Ustvarjanje ekipnega duha. Ena najuspešnejših slovenskih družb, ki je pred kratkim menjala lastnike, ima stotnijo in pol zaposlenih. Delajo trdo, a vedo, zakaj. Lastnika sta se zavedela, da so zaposleni njun edini kapital, edini vir novih idej in zamisli. Večkrat na leto so prirejali druženja. Odhajali so na izlete v neznano. V divjini so se šli preživetje v naravi, v navezah plezali po stenah, kuhali najbolj nemogoče zvarke, vse zato, da so se znali povezati tudi v najbolj nemogočih okoliščinah in da so bili skupaj. Drugi je povedal, kako je kot uslužbenec ene od tujih bank pred leti šel na podobno druženje na Havajih. Ni mogel verjeti, da so ga povabili. Z vseh koncev so prišli. Naključno sestavljene ekipe so morale iz kartona in nekaj prečk zgraditi čoln. Zmagala je tista, ki je na vodi ostala najdlje. Bila je to velika banka, več kot tisoč zaposlenih. Lastnik je vedel, da se mu bo denar povrnil, zaposleni pa, da zastonj večerje ni. Tudi RGL-ovce je, že pred mnogo leti, naš takratni lastnik odpeljal na Sočo. Raftanje, soteskanje in podobno. Bilo je super in koristno – dokler je trajalo. Do novih lastnikov in do izbrisa RGL-a. Ni presenetljivo, da posli podjetjem, ki se ukvarjajo z »delanjem« ekipnega duha, cvetijo. In še manj preseneča, da se tistim, ki njihove storitve kupujejo, to bogato obrestuje.
Zavedanje, da so lahko uspešne le firme, ki kaj dajo na svoje ljudi in vanje vlagajo, ki se trudijo za njihovo dobro počutje in jim dajo vedeti, da brez njih ne morejo, se vrača. Ne zaradi dobrote, ampak zato, ker se lastnikom splača. Vsakršen uspeh in dobra poslovna politika se pač začneta na vrhu. In ko gre za vrhove v naših javnih podjetjih in državnem sektorju na splošno, zelo hitro ugotovimo, zakaj je tam tako, kot je. Negativna kadrovska selekcija je smrt za vsako podjetje, ali zavod, ali službo, v javnem ali v zasebnem sektorju. In kot je znano, na tem področju smo se resnično izmojstrili do podrobnosti. Tudi največja državna podjetja in zavode vodijo popolni nepoznavalci ali celo nesposobneži in nič ne kaže, da bo kmalu kaj drugače. Nekdo je ob iskanju novega direktorja KC Ljubljana izjavil, da ima največ možnosti tisti, o katerem se nič ne ve ali pa se ve le to, da o področju, ki ga bo vodil, nima pojma. In imel je prav. Mimogrede, na to pripombo sem se spomnila, ko sem prebrala, da Tone Rop, nekdanji predsednik vlade in finančni minister ter podpredsednik EIB, ne more biti nadzornik katere od naših bank. Da, tako je to. Če bi bil le Tonček iz Šiške, ne bi imel težav.
Obledeli blišč skritega dragulja. A Tone bo preživel. Nedvomno. Številnim na drugi strani te lestvice pa ne bo uspelo. Toliko je še lopovov, ki z nemočnimi ljudmi delajo kot s smetmi. To, da jih pustijo crkavati v vročini, je le ena plat, druga, ki ni vezana na letni čas, pa je neplačevanje plač in prispevkov. Pred meseci je lastnik Javorja, ki je delavcem dolgoval tri plače, delavce tožil, ker so se odločili za stavko?! Za 620 tisoč evrov! Si predstavljate? Pa je bil on tisti, ki je prekršil zakon! Da, še dolgo bomo čakali, da se bo delavec z veliko začetnico smel vrniti v te naše kraje.
In nobenega dvoma ni, da je tako, ker živimo v državi, ki svojih nalog ne opravlja. Ko so ljudem kršene z zakoni zagotovljene pravice, ko ne dobivajo plač in prispevkov in ko v državi ni sodišča, ki bi takšne delodajalce s krampom in lopato poslalo na dolgotrajni team building na Dob, blišč skritega dragulja, kar naj bi v očeh tujcev Slovenija bila, potemni.
Vse se začne na vrhu. Tudi zato nas ne sme presenetiti, da se v predsedniško tekmo spuščajo le še klovni. Sporočilo ni smešno. Kruto je!
