Doc. dr. Cvetka Ribarič Lasnik, direktorica Inštituta za okolje in prostor (IOP), glasno opozarja pred nevarnostmi onesnaženja, a dobro ve, da odločitve odgovornih vodi kapital, »zato rezultate raziskav pospravljajo v predal«. Želi si, da bi se zavedali, da je zasvinjano okolje nevarno tudi zanje in njihove bližnje. Marsikje v Sloveniji bi bilo nujno očistiti okolje težkih kovin in drugih škodljivih snovi, že pred leti pa bi morali sanirati Celjsko kotlino, ki je nedvomno najbolj onesnažena regija v Sloveniji, opozarja.

Bolezni čez čas. Samo letos sta izbruhnila kar dva požara, ki sta dodatno zastrupila že tako obremenjeno okolje in vsaj malo zbudila ljudi, odgovorni pa so se (že spet) odzvali z zamudo. S sanacijo se še vedno nikamor ne mudi. Tudi sicer se zdi, kot da nas strupi v vodi, zemlji in zraku ne zanimajo kaj dosti. Kako je to sploh mogoče? »Večina onesnažil nima direktnega vpliva na čutila, kot so koža, sluznica ipd. – ne smrdijo, ne pečejo itn. To so povzročitelji različnih bolezni čez dalj časa. Ker se posledice onesnaženega okolja v telesu kopičijo, jih ljudje ob morebitni bolezni le redko povežejo s temi dejavniki. Bolezen, ki nastane zaradi onesnažil v okolju, se lahko razvija več let in samo zaradi tega, ker se učinek z danes na jutri ne pozna, to še ne pomeni, da problem ni resen. Ljudje so do tega še precej neodgovorni,« odgovarja Cvetka Ribarič Lasnik, ki se že več kot 25 let posveča raziskavam vpliva onesnaževanja okolja na rastline, živali in ljudi.

Kdaj zbogom farme? Kljub vsemu se ozaveščenost ljudi počasi le povečuje. »Da, ozaveščenost ljudi se povečuje, število onesnaženih območij pa tudi. Okostnjaki padajo iz omar, povečuje pa se tudi izkoriščanje lukenj v okoljski zakonodaji. Še vedno nismo prenesli celotnega pravnega reda na področju okolja na raven Slovenije, na primer smradu. Seveda bi morali zaradi prekomernega smradu zapreti večino prašičjih in piščančjih farm – investicija v čistilne naprave za zmanjševanje smradu bi jih pokopala. In še veliko je drugih primerov. Stroka nejasno interpretira analize, inšpekcijske službe so podhranjene, slabo delujeta policija in tožilstvo. Vse za dobiček!«

Zastrupljena »zelena« Slovenija. Če tudi vi mislite, da težave vseeno niso tako velike, samo ošinite seznam najbolj onesnaženih območij! Naša sogovornica ga je povedala na izust, a še zdaleč ni popoln: »Medresorska delovna skupina državnih sekretarjev za izvajanje zavez Parmske deklaracije (ustanovljena v letu 2010) je evidentirala območja v Sloveniji, za katera se ocenjuje, da so prekomerno onesnažena z različnimi onesnažili in so zato dodaten dejavnik tveganja za zdravje. To so Mežiška dolina, Anhovo, Semič, Idrijsko, spodnja Soška dolina in Tržaški zaliv, Zasavje, Žirovski Vrh, Celje, Štore, Šentjur (zahodni del občine), Žalec (vzhodni del občine), Laško, Zidani Most, Velenje, Šoštanj, Zreče, okolica rudnika Sitarjevec, okolica kočevskega rudnika, Koper, južna Primorska, Sorško polje, Kranjsko polje, Savinjska kotlina, Dravsko polje, Mursko polje ... Glede na koktajl onesnažil, njihovo koncentracijo in obseg onesnaženosti je zagotovo Celjska kotlina izpostavljena največji onesnaženosti.«

Koktajli strupov. Dejstva so strašljiva, toda ali koga ganejo? Že majhne koncentracije teh snovi v daljšem obdobju pač niso zdrave, a ponekod so ogromne. Kje še posebej? »Celjska kotlina s koktajlom onesnažil, ki so rakotvorne, mutagene in teratogene. Anhovo z onesnaženostjo z azbestnimi vlakni, že eno azbestno vlakno namreč lahko povzroči raka na pljučih. Mežiška dolina: onesnaženost s svincem, kadmijem in cinkom. Svinec in kadmij sta rakotvorna, mutagena in teratogena (povzroča prirojene napake, op. u.) elementa. Idrijsko območje s povečanimi vrednostmi živega srebra. Zasavje je onesnaženo s težkimi kovinami, Prekmurje z ostanki pesticidov, nitrati. Govorimo predvsem o onesnaževanju zaradi delovanja industrije in kmetijstva.«

Rešitev? V predal. Zakaj odgovorni na teh območjih ne ukrepajo, če so posledice vendar znane? Se je v dolgih letih priporočil in predlaganih sanacij sploh že naredil kakršen koli korak v to smer? Cvetka Ribarič Lasnik si ne dela utvar: »Varovanje okolja in sanacija sta strošek, zato se ga vsi izogibajo in rezultate raziskav raje pospravijo v predal. Ustvarjanje velikih dobičkov gre na račun onesnaževanja okolja in zdravja ljudi. Žal se odgovorni ne zavedajo, da tudi oni dihajo isti zrak in da onesnaženje nanje vpliva enako kot na vse druge. Edini primer sanacije okolja v Sloveniji je Mežiška dolina, kjer je država vsako leto namenila približno milijon evrov za sanacijo okolja.«

Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017