Ojej, šola se približuje! Nekateri se je veselijo, drugi se je (skupaj s starši) nepopisno bojijo. Spet se bo treba guliti, družinsko življenje bo podrejeno obveznostim šolarjev, pri tem pa včasih ne razumemo, zakaj se nekateri učijo z lahkoto, drugi pa ne, zakaj nekaterim »ležijo« jeziki, a se bojijo matematike kot hudič križa, pri drugih je pa prav nasprotno – pa čeprav so vsi iz istega gnezda. Jim moramo že kar na začetku šolskega leta pobrati telefone in odklopiti internet? Sicer pa se tudi odrasli kar naprej učimo, neredko temu sledijo preizkusi znanja, od katerih je odvisna naša kariera. Smo se sploh kdaj naučili, kako se je treba učiti? Obstajajo univerzalna pravila, kako si snov zapomnimo s čim manj truda? Obstajajo.
V založbi Umco je že pred časom izšla knjiga Benedicta Careya Kako se učimo. Hranili smo jo za začetek šolskega leta, ki otroke in odrasle neredko navdaja z grozo. Avtor je novinar New York Timesa. Že trideset let se ukvarja z znanostjo in uspešno povezuje različna področja, ki so pomembna za posamične zadeve. V otroštvu je bil piflar z odličnimi ocenami, a ga nihče ni maral, saj nikoli ni imel časa in volje za druženje s sošolci, kar pa je popravil na fakulteti, ko je med študijem veselo žuriral in se ukvarjal s številnimi zanimivimi dejavnostmi. Z istim rezultatom.
Mir, pisalna miza in podobne neslanosti. Avtor nam zelo podrobno predstavlja vse »strokovne podlage«, pomembne za pomnjenje in priklic znanja iz spomina. Teh delov ni pametno preskočiti, ker je zelo pomembno, da razumemo mehanizme pa tudi tehnike smiselnega učenja, hkrati pa se znebimo prepričanj, ki ne držijo. Eno od njih je, da moramo imeti za učenje popoln mir, svojo pisalno mizo, poseben prostor, pa da se spravimo k učenju zmeraj ob istem času, skratka – da je pomemben nekakšen ritual, ki nam bo pozneje pomagal priklicati naučeno v spomin. Raziskave kažejo, da to ne drži, ampak ravno nasprotno – učno snov si bolje zapomnijo tisti, ki se učijo na različnih krajih, kjer je tudi slišno okolje drugačno (od glasbe pa do hrupa). Možgani očitno strnejo vse drobne signale, ki so spremljali proces učenja, da lahko prikličejo znanje ob pravem času in v čim večjem obsegu. Nikar se torej ne pritožujte, da nimate dovolj ugodnih razmer za učenje – priskutne formule za kemični proces se lahko naučite tudi na gugalnici v parku. Ni je pa treba ponavljati v nedogled, ker ne bo od tega nobene koristi.
Možgani ne počivajo. Nenavadna želatinasta snov, ki jo imamo v lobanji in nas obvladuje, ima še zmeraj številne razsežnosti, ki jih ne poznamo, nekaj pomembnih stvari pa že vemo. Recimo to, da možgani ne delujejo le takrat, ko delujemo mi, potem pa počivajo z nami vred. Ni res (o tem smo pred kratkim pisali v članku o pomembnosti sanjanja). Ko se umirimo in zaspimo, sledi izbruh možganske aktivnosti, ki je najmočnejša v tako imenovani fazi REM. Možgani takrat obnavljajo dogajanje prejšnjih ur, skladiščijo pomembne informacije, počistijo balast, ki za nas ni pomemben, najbolj osupljivo pa je, da iščejo rešitve za naloge, ki jih nismo končali. Novice, da se je komu po tistem, ko se je zbudil, posvetila rešitev, ki jo je že dolgo iskal, niso mit.
Možgani se nam pogostokrat uprejo. Že omenjeno guljenje formule na gugalnici v parku jim začne presedati, ker ljubijo nove informacije namesto brezzveznega ponavljanja istih. Skratka, ponavljanje takoj po učenju nič ne koristi, možganom daje le informacijo, da je zadeva za nas pomembna in naj je ne izbriše. Če pa si hočemo snov zapomniti za dolgo časa ali za zmeraj, jo moramo ponavljati v časovnih razmikih, kar še posebno dobro vedo tisti, ki se trudoma učijo tujih jezikov, kjer je znanje na novo naučenih besed najlaže preverjati. Namesto da se gulimo nekaj ur zapored, razdelimo učni čas na več delov (ni nujno, da ravno trikrat po dve uri) v dveh ali treh dneh, tudi mesec razmika ni preveč, in učinek bo za isto porabo časa pretresljivo boljši. Učenje z razmiki je temelj dobrega pomnjenja, zato se je treba k učenju spraviti pravočasno, da bo dovolj časa za ponovitve – vmes pa počnimo druge zanimive stvari!
Ko se nam zatakne. Številni starši prepovedujejo svojim otrokom uporabo telefona, tablic, ne pustijo jim na trening, če dobijo slabo oceno – in še marsikaj. Namesto tega naj bi se učili, kar pa se običajno izkaže za neproduktivno. Ne le da se spravljajo k učenju nemotivirani in slabe volje, ampak – kot izhaja iz Careyjeve knjige – možgani pač ne sprejemajo (vsaj za dolgo ne) informacij, ki jim jih mečemo z lopato. Uprejo se, kar dobro vemo, ko se nam zatakne. Ne moremo več delati ali se učiti, ne gre več naprej, prenasičeni smo. Vztrajanje je nesmiselno, napor ubijalski. Možgani nas, skratka, prisilijo, da si vzamemo odmor in se ukvarjamo s čim drugim. To nikakor ne pomeni, da se vržemo na kavč in spimo (lahko pa tudi). V redakciji Zarje smo med pogovorom o učenju družno ugotovili, kako smo imeli pred izpiti nenavadno pospravljene predale. Za šport ali zabavo si med učenjem nismo vzeli časa, zato smo doživljali napade redoljubja, da smo se vsaj malo odtrgali od učne snovi.
Vendar pa se možgani, medtem ko se ukvarjamo s čim drugim, ne spravijo spat, nasprotno, med informacijami, ki so jih dobili, naredijo red. Neredko celo sami poiščejo rešitev, ki se nam ni utrnila. Ko se znova spravimo k učenju, gre lažje. Izkušnja, ki jo imamo vsi – ko se nam pri kakšnem delu zatakne in ne znamo naprej, je treba zadevo prespati, včasih jo odložimo za nekaj dni, pa tudi mesecev ali let. Potem pa steče hitro in brez zapletov. Možganov ne moremo preveč nadlegovati, uprejo se.
Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017
