»Dolgo sem živela, kot so želeli drugi,« pravi Nataša Kogoj, strastna motoristka in raziskovalka življenja, ki je danes na poti uresničevanja svojih sanj. Že od otroških let jo spremlja prepričanje, da ima življenje vsakogar na tem planetu poseben namen in smisel, tudi njeno. Leta je živela znotraj varnih okvirjev, potem pa je le stopila iz območja udobja. »Mislila sem, da bo vse steklo samo od sebe, ko se bom enkrat odločila, saj tako piše v vseh učbenikih. Pa ni bilo tako, šele takrat sem se začela soočati s svojimi strahovi, ki jim pravim demončki. Spraševala sem se, ali sem mogoče edina, ki dvomim, omahujem, ne vem, kako naprej, sem prestrašena, obupujem in bi na trenutke najraje odnehala.« Ker odgovorov, kako so se s tem soočali drugi avtorji na svoji poti k uspehu, ni dobila, se je odločila napisati knjigo svojih izkušenj in znanj. Priročnik Vožnja v svobodo, 21 korakov, kako premagati strahove na poti k uresničitvi svojih sanj, bo izšel prihodnji mesec.

Devetindvajset let je kot vodja invalidske organizacije delala z invalidi. Delo jo je izpolnjevalo, ampak po vsem tem času je življenje postalo preveč rutinsko in utesnjujoče. Potrebovala je spremembo. Že ob službi je raziskovala in se izobraževala o stvareh, ki so jo zanimale – o NLP (nevrolingvistično programiranje), o različnih masažah, izobrazila se je za družinsko terapevtko, vaditeljico joge in tehnik za harmonizacijo telesa in duha … ter sanjala, da bo nekoč pustila svojo službo in šla na svoje. »Po ločitvi sem morala otroku in sebi najprej ustvariti dom in poskrbeti za socialno varnost.« Ko je sin odrasel in se odselil, je napočil čas zanjo. »Če bi danes lahko zavrtela čas nazaj, prav gotovo ne bi tako dolgo čakala,« je odločna. Najprej si je izpolnila otroške sanje in kupila motor. »Pojma nisem imela, ali je to sploh zame. V meni je samo gorela želja po motorju, svobodi, drugačnosti. Ne, da bi posebej načrtovala, sem stopila v avtošolo.« Čez nekaj mesecev je imela izpit v rokah. »Nikoli si nisem mislila, da mi bodo te sanje toliko dale. Vsakič ko se odpeljem, zadiham svobodo. Nikoli ni prepozno za sanje,« je zapisala v svojem blogu. Pred tremi leti je končno pustila tudi službo in šla na svoje. Je bilo tako, kot je pričakovala? »Prav gotovo ne! Ker sem že prej ob službi delala kot terapevtka in masirala, sem mislila, da bo delo steklo samo od sebe. Najprej sem bila izredno ponosna nase. Potem pa sem doživela popoln šok. Takrat sem se šele začela soočati s svojimi demoni, strahovi in dvomi. Spraševala sem se, ali sem sploh vredna tega; imela sem občutke krivde, ker sem pustila dobro plačano službo, kjer mi je bilo čisto dobro, medtem ko drugi nimajo ničesar; spraševala sem se, ali s tem morda ne izzivam usode; bom sploh zmogla; kaj bo, če se mi kaj zgodi in ne bom mogla delati, saj nimam nikogar, ki bi poskrbel zame ... To je bilo drugo najtežje obdobje v mojem življenju, veliko sem prejokala, in če ne bi imela podpore – prijateljic, učiteljev in znancev, ne vem, ali bi sploh vztrajala. Moji temelji so se precej zamajali. Nihče ti ne pove, da čim večje so sanje, tem večji strahovi lahko privrejo na dan, ko le stopimo iz svojih okvirjev. Mislila sem, da moram samo garati in delati, sicer naslednji mesec ne bo prihodkov. Velikokrat mi je bilo tako težko, da zjutraj najraje ne bi niti vstala. Šele v zadnjem letu sem se malo sprostila in začela uživati.«

Več v Zarji, 15.8.2017