Slovenci imamo avtohtono pasmo krškopoljskih prašičev, ki nam jo je uspelo ohraniti,čeprav so jo oblasti po vojni skoraj iztrebile. Danes je reja teh prašičev kontrolirana, za njihov obstoj pa se ni bati, ker so tudi tržno zelo zanimivi. Meso te pasme ima mnogo ugodnejše razmerje maščobnih kislin omega 3 in omega 6 od mesa sodobne pasme prašičev, je okusnejše, bolj aromatično, mehkejše. Baje zrezkov iz krškopoljskega prašiča celo slabi kuharici ne uspe pokvariti ... Zelo so iskani tudi suhomesnati izdelki, čeprav je cena skoraj dvakrat višja od »navadne svinjine« – zaradi kakovosti mesa, zaradi butične reje, zaradi okusa ...

»Spomnim se, kako sem skrival majhnega pujska pred inšpektorji in miličniki, ki so imeli nalogo iztrebiti domačo pasmo – krškopoljske prašiče. V skrivališču sem ga tresoč se pestoval in božal, da se s cviljenjem ne bi izdal,« se spominja Janez Bratkovič, tehnični direktor Grma Novo mesto, v okviru katerega deluje kmetijska šola, v kateri tudi gojijo to pasmo. Pravi, da danes razume prizadevanja takratnih oblasti, ki so kmete prisiljevale v rejo sodobne pasme, saj hitreje raste in omogoča več mesa. Za domačo pasmo pa je veljalo, da je »švoh«, zato so pošiljali inšpektorje, da kastrirajo samce. Kmetje, ki so tradicionalisti in težko sprejemajo vsiljene novosti, pa so vsaj nekaj svojih pujskov uspešni poskrili in tako so jih rešili. 

Izbrisani pujski. Kar nekaj nejasnosti je okoli odnosa do krškopoljskega prašiča; med drugim so bile od leta 1950 do 1970 – ko je bil v ilegali – opravljene analize, ki so potrjevale izjemne lastnosti mesa krškopoljskega prašiča, vendar nikoli niso prišle v javnost. »To meso je okusnejše, bolj sočno, bolj aromatično, predvsem pa ima mnogo ugodnejše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6 kot sodobne pasme prašičev,« nam pojasnjuje Andrej Kastelic, seveda na podlagi novejših raziskav. 

Dolgo nihče ni vedel, koliko sploh je krškopoljskih prašičev, so pa kljub dekretu kmetje tu pa tam le prijavili kakšnega plemenskega merjasca. Po teh podatkih, ki pa izhajajo le iz določenih veterinarskih zapisnikov, se skromno število cela desetletja ni spreminjalo. Zaslužen za ohranitev te naše avtohtone pasme pa je prof. dr. Andrej Šalehar z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Zanimanje za krškopoljske prašiče je prenesel na študente, med katerimi je bil tudi mag. Andrej Kastelic, danes zaposlen na novomeškem zavodu KGZS: »Tudi po tistem, ko je bil že po osamosvojitvi Slovenije sprejet zakon, ki rejcev ni več omejeval le na določeno pasmo, se ti še vedno svoje prašičke raje zamolčali, saj niso nikomur zaupali.«

Skrb za prehrano ali skrb za zaslužek? Kakšen sploh je ta prašiček? »Je črne barve, čez trup pa ima večjo belo liso. V primerjavi s prašiči sodobne pasme so ti prašiči zelo mirni, tihi, prav nič niso tekmovalni in zato tudi ne agresivni. Večino časa spijo, preostali čas pa se hranijo. Delijo pa se glede na dolžino rilca – bolj avtohton je prašič z zelo kratkim rilcem.« To, da je miroljuben, je v tistih železnih časih za to pasmo prišlo prav nekemu inšpektorju, ki naj bi prašiča določil za kastriranje. Kmet je inšpektorja preprosto zaprl skupaj s merjascem in ga tam pustil vso noč. Naslednji dan je inšpektor seveda kar se le hitro odhitel stran, moškost prašiča pa je bila rešena. Lahko si mislimo, da se na to kmetijo ni nikoli več vrnil! No, tako in podobno so se – kljub državni prisili – ti prašički le ohranili. Andrej Kastelic pa se ob tem sprašuje, zakaj je bil v letih po letu 1970 ukrep proti tej pasmi tako drastičen. Je bil to zgolj sad skrbi takratne politike za prehrano naroda ali je bil za tem tudi kdo iz stroke s kakšnimi posebnimi nameni? Kajti množična prodaja plemenskih merjascev in prašičkov je bila vedno velik posel, še zlasti ker je bil v takratni skupni državi trg precej velik.

Vile kot napoved vojne. V času, ko so preganjali krškopoljske pujske, so nepovabljene obiskovalce, ki so običajno prišli celo v spremstvu miličnikov, pred vhodom počakale vile – to je bil znak, da ne bo šlo zlahka. Da je ta običaj še vedno aktualen, je občutil tudi Andrej Kastelic. Ko je začel voditi projekt za ohranjanje in razširitev teh prašičev, je po terenu iskal kmete, ki so jih še redili. Toda ti so bili še vedno zelo nezaupljivi; pri kmetiji, za katero je slišal, da jih imajo, je naletel na vile pred vrati, ki so napovedovale »vojno«. Kljub temu je potrkal: »Ali res potrebujete krškopoljskega merjasca; vem, kje ga lahko dobite ...« In tako je bilo vzpostavljeno zaupanje. Tako je hodil od kmetije do kmetije in počasi so vsi novorojeni prašički dobili individualno ušesno številko za to pasmo, ki je zdaj registrirana tudi kot blagovna znamka.

Več v Zarji št. 31, 1.8.2017