Že lep čas me bolj kot kar koli drugega zanima, kako nam lahko modrost pradavnega vzhoda pomaga v bitki s stotinami norosti, ki se nas vsak dan bolj polaščajo v tej družbi brez vsakega kompasa. Ko mi je prijateljica, katere mnenje izjemno cenim, omenila odličnega psihiatra, ki se obenem že več kot dve desetletji mojstri v jogi in meditaciji, sem zastrigel z ušesi – tu je gotovo ogromno modrosti. Borut Škodlar je izredni profesor na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani, redno pa piše tudi poglobljene prispevke o čuječnosti za ugledne tuje publikacije. Delnice čuječnosti v njenih številnih oblikah so tudi v psihiatrični stroki v nekaj letih skokovito zrasle. In prav na ljudi, kot je Borut, se lahko zanesemo, da bodo Budovo znanstveno metodo tvorno spojili z zahodno in nam vsem skupaj utrli pot skozi šavje šalabajzerstva in šarlatanstva.

Z jogo in meditacijo ste se začeli ukvarjati, še preden ste se vpisali na fakulteto. Takrat to še ni bilo tako moderno kot danes. Kaj vas je napeljalo?

Pri osemnajstih sem imel težave s hrbtenico, zato so mi svetovali jogo in meditacijo. Potem je šlo zelo hitro. Kmalu sem šel prvič v Indijo in v prvem letniku fakultete sem se že začel učiti sanskrt.

In prakso ste ohranili vse do danes?

Tako je. Vsako jutro in vsak večer po eno seanso, torej pol ure joge in tri četrt ure meditacije.

Vidite svojo meditacijo bolj kot duhovno ali bolj kot posvetno prakso? S posvetno prakso mislim predvsem sredstvo za doseganje boljšega zdravja in storilnosti, kot je metodo v okviru zahodnega sistema zastavil denimo Jon Kabatt Zinn?

Hm, oba aspekta se sicer zelo prepletata … a če bi moral izbirati, potem bi bila zame to bolj duhovna praksa. To pa seveda ne pomeni, da kakor koli izključujem znanstveni pristop. A razumeti meditacijo zgolj kot posvetno sredstvo pomeni ne razumeti meditacije v njeni polnosti.

Drži. V zadnjih letih dobiva tudi pri nas čedalje več privržencev – pravzaprav tako mnogo, da človek pogosto sliši tudi različna svarila pred njo. Predvsem da lahko človek preveč meditira in se mu potem kar malo zmeša. Ali obstajajo po vaših izkušnjah kakšne pasti, ki prežijo na preveč pridnega meditanta?

Hm, morda bi veljalo posvariti samo pred tistim pretiranim začetnim navdušenjem … predvsem pred tem, da kdo na račun meditacije povsem zanemari druge mehanizme okrevanja, ki so mu na voljo.

Aha, hočete reči, da lahko kdo na račun meditacije zapostavi rekreacijo in medčloveške odnose?

Natanko tako, da. No, drugi sveženj težav pa lahko nastane, če človek ni izbral svojemu ustroju primerne metode. Če torej nekdo, ki je že tako nagnjen k pretiranemu samoopazovanju, forsira metodo meditacije z opazovanjem lastnega diha. Ali če nekdo, ki je zelo nagnjen k temu, da se odziva s telesom, izbere tako imenovani čuječnostni pregled telesa … V takih primerih je treba človeku terapevtsko svetovati kakšno drugo metodo, denimo meditacijo med hojo, da preusmeri pozornost na okolico. Ampak ponavljam: največja nevarnost je zloraba meditacije za bežanje od sveta.

To me je spomnilo na besede enega naših duhovnih pionirjev, Vilija Ravnjaka … Prav na teh straneh je povedal, da je daleč največ vreden tisti duhovni napredek, ki smo ga sposobni z meditacijske blazine ponesti s sabo v svet.

Odlično! Dobro napredovanje na poti duhovnega razvoja vsekakor ni to, da se samo predajaš prijetnim meditativnim stanjem in zato zanemariš soljudi. Tako lahko tisti pravi problem, ki naj bi ga sploh premagal z meditacijo, celo okrepiš. Poleg tega pa je eden glavnih ciljev meditacije, da se sčasoma naučimo presegati tudi prijetna stanja. Da jim preprosto ne pripisujemo prevelikega pomena in se naučimo uspešno ubraniti razočaranja, ko jih ne dosežemo, prav tako kot se moramo na drugi strani naučiti, da ne pripisujemo prevelikega pomena bolečini in trpljenju.

Z meditacijo se torej počasi levimo v nekoga, ki mu ne ekstaza ne bolečina ne zmotita preveč duševnega miru?

Tako je.

Naša velika strokovnjakinja za odvisnost Sanja Rozman je napisala, da meditacija premika meje med zavednim in nezavednim. Bi se strinjali?

Ha, vsekakor ta praksa odkriva notranja dogajanja, ki so bila prej zakrita. Z meditiranjem človek prav gotovo počasi ozavesti marsikaj, Da. In ob tem spozna, kako velik del njegovih vzorcev obnašanja in odzivanja je bil dolga leta samodejen – pogosto v njegovo veliko škodo in tudi v škodo njegove okolice. Pri ozaveščanju teh avtomatizmov so cilji meditacije in psihoterapije zelo podobni.

Carl Jung je celo rekel, da je joga pravzaprav najstarejši in obenem najbrž najsijajnejši človeški sistem psihologije. Če ga seveda ne jemljemo samo kot občasno telovadbo, ampak se marljivo poglobimo tudi v njegove teoretske in praktične temelje …

Vsekakor.

Joga je torej neke vrste starodavna psihoterapija?

Z malce smelosti bi lahko rekli tudi tako, da.

Bi lahko rekli, da z odpravljanjem škodljivih avtomatizmov počasi postajamo manj roboti svoje vzgoje?

Če hočete. Joga in meditacija sta res dragoceni zato, ker teh škodljivih vzorcev ne pomagata samo prepoznati, ampak pomagata tudi pri tem, da se z njimi čedalje manj identificiramo in jih počasi nadomeščamo z boljšimi vzorci.

Marsikdo ne ve, da ima tudi krščanstvo dolgo zgodovino meditacije. Čeprav bi bil marsikateri od svetnikov najbrž zelo presenečen, če bi mu povedali, da je v življenju veliko meditiral …

No, v krščanstvu temu najpogosteje rečemo molitev. Ali pa kontemplacija, iskanje notranje tišine in v njej bližine Boga. Ponekod denimo meditacija pomeni razmišljanje o Svetem pismu … (stopi do svoje navdušujoče bogate knjižnice in poišče ustrezno knjigo) Aha, točno, takole so razporejene stopnje v krščanski samostanski tradiciji: branje ali lectio, premišljevanje ali meditatio, molitev ali oratio in motrenje ali contemplatio.

Hm, »premišljevanje ali meditatio« … Kaj ni vsako premišljevanje, pa čeprav o vrlih naukih Svetega pisma, neposredno nasprotje meditacije?

Ne nujno. Najbolj neposredno nasprotje meditacije je prosto rajžanje uma, razmišljanje kar tako. Miselno vandranje. Če pa kdo vzame Sveto pismo, prebere kakšen odlomek in potem o njem razmišlja, je to že koncentracija, usmerjanje pozornosti. Koncentracija pa je zelo pomemben del meditacije.

Še malo se pomudiva pri krščanski tradiciji! Rekli ste branje ali lectio. Je torej tudi branje lahko meditacija?

To je dobro vprašanje. Jaz bi rekel, da je to lahko odličen uvod v meditacijo, in sicer zato, ker te uči koncentracije. Obstaja pa vedno nevarnost, da se pri branju intelektualne strasti tako razvnamejo, da um pograbi vajeti in pobegne v čisto svojo smer. Ampak nasploh opažam, da ima večina ljudi, ki veliko bere, odlične nastavke za dobro meditativno prakso.

No, zdaj pa načniva vprašanje meditacije v psihiatriji. Kaj pravi znanost: pri čem vse lahko pomaga in kje so najbolj pozitivni rezultati?

Mirno lahko rečemo, da meditacija zelo pomaga pri veliki večini duševnih motenj in obolenj. Tesnoba, depresija, odvisnosti, motnje hranjenja, psihoze, spolne motnje – tudi pri kompulzivnem prenajedanju je lahko v izjemno pomoč. Zelo veliko lahko pripomore tudi pri duševnih motnjah, ki so posledica drugih, bolj fizičnih bolezni. Dokazano je, da še kako izboljšuje kakovost življenja pri raznih bolečinskih sindromih, pri raku in drugih težkih, kroničnih obolenjih.

Več v Zarji št. 31, 1.8.2017