Prejšnji teden je bil Split tik pred evakuacijo, ognjeni zublji so načeli rob mesta, Hrvati v zgodovini ne pomnijo tako hudega požara. Mnogo objektov je bilo rešenih zgolj zaradi požrtvovalnih ljudi, ki so zdaj ogorčeni zaradi slabega vodenja intervencije in besni na politični vrh, ker škrtari pri opremljanju gasilcev. Dejstvo je, da so na teren poslali premalo gasilcev, hkrati pa so se preveč zanašali na gašenje iz zraka. Slovenski gasilci so čakali na poziv, vendar Hrvaška naše države ni prosila za pomoč. V petek zjutraj pa je iz Miklavža na Dravskem polju proti Makarski krenil prvi konvoj z darovano gasilsko opremo – za hrvaške kolege gasilce, ki so se v obupu obrnili na slovenske gasilce. V gašenju jim je namreč zgorelo veliko opreme.
Kakor koli nas že hočejo spreti, je veliko Slovencev navezanih na hrvaško obalo in zagotovo Dalmacije v plamenih nismo spremljali ravnodušno. Ob prvih televizijskih posnetkih na začetku prejšnjega tedna smo se lahko čudili, zakaj ni na nogah vsa Hrvaška, saj goreča obala ne ogroža samo življenja ljudi in njihovega imetja, temveč tudi napovedano rekordno turistično sezono.
Da je bilo na terenu premalo gasilcev, pripovedujejo Splitčani, naši sogovorniki iz gasilskih vrst pa jim pritrjujejo. Hrvaškemu političnemu vrhu, ki ocenjuje akcijo kot odlično z dovolj gasilci, tako rekoč nihče ne verjame.
Za 4500 hektarjev veliko območje požara je bilo veliko premalo ljudi, gasilska oprema je slabša od slovenske, pa že čez slovensko se naši gasilci pridušajo, da je daleč za razvito Evropo!
Njihov sistem protipožarne zaščite ima kljub pogostim požarom še vedno luknje, številni kritični Hrvati so prepričani, da sploh ne deluje. Trpijo pa kot vedno ljudje – tokrat ujeti v garažah, prepuščeni sami sebi, pogumnim neznancem, ki so jim takoj priskočili na pomoč, nogometni navijači so se združili v hipu, ljudje so se samoorganizirali. Vse to lahko spremljamo z veseljem, češ, ljudje imajo še vedno srce na pravem mestu, ampak stanje se ne bi smelo tako zasukati.
»Srh me je spreletaval, ko sem spremljal posnetke – vem, kaj se v takih razmerah dogaja z gasilci na terenu. Nikoli ne poteka vse idealno, to je jasno, a požar v okolici Splita se je kuhal že dva dni in razvil se je daleč od mesta, zato bi morali glede na vremensko napoved, močno burjo, glavni načrtovalci akcije predvideti potek dogodkov. V tem primeru ne moremo reči, da se je požar bliskovito razširil. Nič se ni zgodilo tako bliskovito, da se ne bi dalo učinkoviteje ukrepati. Zaradi slabe vremenske napovedi bi morali sklicati gasilce s celine – že dva dni pred širitvijo požara. Prepričan sem, da bi tako marsikateri objekt danes stal obvarovan,« je bil jasen Boris Budal, vodja preventive in namestnik poveljnika Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana.
Pomoč iz Slovenije. Nekateri Slovenci so bili ogorčeni, češ da smo čakali, da nas Hrvati uradno zaprosijo za pomoč, in da se obešamo na te presnete birokratske postopke, vendar je predsednik Pahor hrvaški predsednici Kolindi Grabar - Kitarović ob srečanju v Avstriji ponudil pomoč.
Kljub proceduri po taki uradni prošnji pa bi pomoč za Dalmacijo v resnici lahko stekla zelo hitro. »V takem zaprosilu je običajno zapisano, kakšno pomoč želijo, in mi bi jim jo lahko zagotovili v nekaj urah. V štirih urah imamo v Sloveniji na voljo tudi več tisoč gasilcev. Imamo več kot 45.000 operativnih gasilcev, med njimi res niso vsi usposobljeni za gašenje požarov v naravi, ampak zadnja leta za tovrstne nesreče tudi v notranjosti države usposabljamo vse več gasilcev,« je povedal Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite. Zaradi požarov v naravi imamo poseben državni načrt, po katerem lahko iz notranjosti države pošiljamo sile na Kras, saj tam gasilstvo ni tako dobro razvito oziroma je gasilcev manj. »Temu območju se pozna, da je bilo pod Italijo, ta pa je zatirala tovrstne društvene dejavnosti. Posledice se kažejo še danes v manjšem številu gasilskih društev kot na Dolenjskem ali Gorenjskem, da Pomurja sploh ne omenjam.«
Šteje vsak človek. Da je treba pomoč načrtovati ter jo dobro razporediti in usklajeno pomagati, sicer nima učinka, je poudaril tudi Budal. Oba sogovornika sta se še strinjala, da je še posebno pri požaru v naravi pomemben vsak človek. Če jih je premalo, je to velika ovira. Šestana je zbodlo, ko je v hrvaških medijih slišal, da je na terenu 400 gasilcev, saj to ne zadošča za tako veliko območje. »Zelo nehvaležno je presojati takole z razdalje o taktiki in pristopu, vendar smo na lastni koži izkusili, kako pomembno je, da imaš na terenu dovolj ljudi s primerno opremo. Posebno kraška gasilska društva imajo na voljo visokotlačne črpalke, ki porabijo malo vode, so pa zelo učinkovite. Pri takih požarih pa je treba vsa tleča mesta pogasiti, kar lahko storiš samo na tleh.«
O pomenu gasilcev na tleh je govoril tudi Budal, ki je opazil, da se je v hrvaški javnosti zasidralo favoriziranje letalskih protipožarnih sil: »Seveda so letala nepogrešljiva, ampak na Hrvaškem dajejo prevelik poudarek gašenju z njimi. Preveč se zanašajo nanje, tokrat pa je bilo gašenje iz zraka zelo ovirano zaradi burje. Treba se je zavedati, da dokler ne stopi gasilski škorenj na zemljo, požar ne bo pogašen.«
Več v Zarji, št. 30, 25. 7. 2017
