Julijska številka britanske izdaje moške revije GQ – ki pa je izšla, kdo bi jih razumel, že na začetku junija – prinaša intervju z britanskim princem Williamom, v katerem princ prvič javno spregovori o izgubi svoje matere Diane. Princi redko dajejo intervjuje, pa še takrat praviloma ne povedo tako rekoč ničesar, tale pogovor pa je drugačen – bolj oseben, bolj izpoveden in povsem odkrit. Konec avgusta bo od Dianine smrti minilo natanko dvajset let. In prav toliko let je potreboval William, da je o izgubi javno spregovoril. Še vedno boli, pravi.

Ko je Diana umrla v grozoviti prometni nesreči – 31. avgusta 1997 – je bil z očetom in mlajšim bratom Harryjem na počitnicah pri babici, kraljici Elizabeti, na njenem škotskem posestvu Balmoral. Star je bil petnajst let, Harry pa dvanajst. Mlada princa sta se v javnosti takrat in vsa leta pozneje junaško držala, celo kakšen otožen smehljaj sta iztisnila iz sebe v dneh pred pogrebom. Jokala sta za zaprtimi vrati.

»Zdaj mi je laže kot prej,« v intervjuju pravi William, »zdaj lahko o njej govorim bolj odkrito, bolj pošteno, bolje se je spomnim, bolje lahko javno govorim o njej. Skoraj dvajset let sem potreboval, da sem prišel tako daleč.« Ampak še vedno ni lahko, doda, »ker je bilo takrat kot odprta rana. Poleg tega pa žalovanje ni bilo kot pri večini ljudi, kajti vsi vedo zanjo, vsi poznajo zgodbo, vsak pozna njo. Za druge je drugače, kadar nekoga izgubijo, ker lahko to skrijejo, ker sami odločajo, ali bodo zgodbo delili z drugimi, jaz pa te možnosti pravzaprav nimam.«

In tudi zdaj, kot odrasel moški pri petintridesetih in kot oče dveh otrok, mamo še vedno pogreša. »Rad bi bil deležen njenih nasvetov, grozno rad bi videl, da bi spoznala Catherine in da bi videla odraščati najina otroka. Žalosti me, da ju ne bo, da je onadva ne bosta nikoli spoznala.«

Ko se zlomi noj. Še teže kot Williamu, se zdi, je bilo mlajšemu Harryju. Kako to vemo? Ker nam je povedal – že aprila, ko je še pred bratom začel javno govoriti o tem, kako se je spopadel z izgubo matere. Takole: delal se je, da je vse v redu. »Mirno lahko trdim, da je to, da sem pri dvanajstih izgubil mamo in zato za dvajset let zatrl vsa čustva, zelo resno vplivalo ne le na moje zasebno življenje, temveč tudi na moje delo,« je povedal časopisu Telegraph. »Z izgubo sem se spopadal tako, da sem zakopal glavo v pesek in nisem hotel misliti na mamo, kajti kaj bi mi pa to pomagalo? Samo žalosten bom, sem si mislil, vrnilo je pa to ne bo. In tako sem si rekel, v redu, ne dovoli čustvom zraven. Bil sem tipičen 20-, 25-, 28-letnik, ki si je govoril, življenje je krasno, življenje je fino, in tako je tudi bilo. Ampak potem sem imel nekaj pogovorov in nenadoma je vsa ta nepredelana žalost splavala na površje. Rekel sem si, pravzaprav je pa veliko stvari, s katerimi se moram spoprijeti.«

Starejši brat ga je opozarjal, naj si poišče pomoč, je povedal Harry, govoril mu je, glej, ni normalno, da te to ne bi prizadelo, nekaj moraš ukreniti. A Harry mu dolgo ni verjel. Dokler se ni nekoč, tam pri osemindvajsetih, zavedel, da je tik pred tem, da koga kresne. Da se ves čas zapleta v težave, ker ni razčistil s preteklostjo. In da tako ne gre več naprej. Ker je bil, tako je rekel, »večkrat čisto blizu popolnega zloma«. Pa je šel in poiskal pomoč – pri psihiatrih in v telovadnici. »Začel sem boksati, ker so mi vsi govorili, da ti boksanje koristi in da je to dober način za sproščanje napadalnosti. In to me je rešilo, saj sem bil že tik pred tem, da koga treščim. Mahniti nekoga, ki ima trenerski fokus (oblazinjene ščitnike na rokah, op. p.), je vsekakor lažje.« O obiskih pri terapevtu ni veliko govoril, samo to, da so mu pomagali. A ko enkrat spregovoriš, pravi, »ugotoviš, da si član precej velikega kluba. Vem, da strašansko koristi, če govoriš o svojih težavah, če si pa tiho, je samo še slabše. /…/ Ne morem dovolj spodbujati ljudi, da začnejo govoriti, ker boste presenečeni, prvič, koliko podpore boste deležni, in drugič, koliko ljudi dobesedno hlepi po tem, da se odprete.«

To ji dolgujeva. Zakaj so se nenadoma odprle zapornice, od kod ta poplava osebnih izpovedi princev? Princi, smo že omenili, ne govorijo pogosto zelo javno o svojih stiskah, zakaj sta se Dianina sinova nenadoma začela izpovedovati? Tule je razlog: William in Harry sta lani ustanovila dobrodelno organiazcijo Heads Together (www.headstogether.org.uk), ki se ukvarja predvsem z duševnim zdravjem ljudi. Njeni javni obrazi so William, Harry in Williamova žena Catherine, vojvodinja Cambriška. Princa sta z ljudmi delila svoji zgodbi zato, da bi odstranila pečat sramote z duševnih bolezni. O tem je treba govoriti, pravita. »Mi poskušamo normalizirati pogovor, tako da bo vsak lahko ob kavi rekel, veš, grozen dan sem imel – ti lahko povem, kaj je bilo? Kajti potem greš in je opravljeno,« je poskušal razložiti Harry. Takle pa je Williamov načrt: »Naš največji cilj je razbiti tabuje. Nikamor naprej ne bomo prišli, dokler ni to opravljeno. Ljudje se ne bodo obrnili po pomoč, dokler jih ne bo manj sram, zato se moramo lotiti prepovedane teme, stigme. Za božjo voljo, saj smo vendar v 21. stoletju!«

Več v Zarji št. 24, 13.6.2017