Tule je malo znano dejstvo iz mojega fascinantnega življenja: dolga leta sem bila tabornica. In smo se na taborjenjih in zimovanjih ob tabornem ognju ali ob zakurjeni peči ob večerih igrali družabne igre. Vsakega, ki je bil prvič z nami, je bilo seveda treba krstiti, kar je zvečine pomenilo, da je moral prestati srednje ponižujoč ritual, po katerem je bil običajno moker ali besen in še najpogosteje oboje. Ena od priljubljenih krstilniških iger je bila tudi Ali že kaj čutiš, ko so novincu zavezali oči in potem je moral izpolniti serijo nesmiselnih ukazov, na primer sleči pulover, trikrat zaploskati, se z desno roko prijeti za levo koleno … in vsakič ga je potem nekdo vprašal: »A že kaj čutiš?« Ne, je odgovarjal oni, zmeden, ker ni vedel, kaj bi pravzaprav moral čutiti, a ves poten od želje, da bi ustregel. A že kaj čutiš? »Malo mi je vroče,« je improviziral zavezanooki. »Prepih?« je poskusil naslednjič … vse dokler se ga ni izpraševalec nazadnje usmilil in razkril: A ne čutiš, da te zajebavamo?
To igro, se zdi, se z nami še vedno igrajo.
Povprečen dohodek gospodinjstev je višji, radostno razkriva Statistični urad RS. Povprečna mesečna neto plača za marec 2017 – slabih 1056 evrov, zadnji dostopni podatek – pa je še vedno za okrog dvajset evrov nižja od plače za december 2016, ugotavlja isti vir.
Že kaj čutite?
Gospodarska zbornica, torej delodajalci, trdijo, da plače rastejo hitreje od produktivnosti – zahteve sindikatov po višji plači zaposlenih »ogrožajo delovna mesta«, so zgroženo zavrisnili – statistični urad pa je izračunal prav nasprotno.
A že kaj čutite?
Minimalna plača, ki je na začetku leta poskočila za celih devet evrov, na slabih 614 evrov neto, naj bi bila, so prebledeli delodajalci, naravnost katastrofalna za podjetja. Pa je še vedno nižja od praga tveganja revščine, ki je postavljen kakšne tri evre više.
Zdaj menda čutite, ni vrag, da ne bi čutili?
Dobra tretjina ljudi ne dosega niti minimalne plače, petina zaposlenih ne preseže 105 odstotkov minimalne plače, tri četrtine dohodninskih zavezancev ima dohodke pod ravnjo povprečne plače – in ste torej, če premorete vsaj povprečno plačo, slabih 1056 evrov neto, saj smo rekli, že v ekskluzivnem razredu bogatejših Slovencev. In medtem ko se mora veliko zaposlenih za pomoč obračati na dobrodelne organizacije, da se pririnejo skozi mesec, delodajalci tožijo, da jim plačani polurni odmor za malico na leto odnese od 15 do 18 dni. In plačani prevoz na delo – ah, katastrofa, ne sprašujte!
Seveda je popolnoma jasno, da zelo boleče občutite, da nas imajo vse skupaj hudo in sistematično za norca. Ampak pravo vprašanje je (in je bilo že ves čas) v resnici tole: kaj nameravate glede tega ukreniti?
