Pediatri so na nogah – zahtevajo, da so razbremenjeni obveze, ki jim jo nalaga dosedanji pravilnik o cepljenju; po njem lahko celo kazensko odgovarjajo, če ne prijavijo staršev, ki zavračajo cepljenje otrok. Odgovornost je prevelika, pravijo. Na drugi strani pa so tudi posamezni zdravniki različnih specializacij, ki javno razglašajo, da svojih otrok ne bodo dali cepiti in da se tudi sami ne cepijo proti gripi in drugim boleznim. Ali se ne zavedajo, da bi s tem zavarovali sebe in tudi svoje paciente? »O cepljenju je tudi med zdravniki premalo znanja ...« pravi naša sogovornica, pediatrinja primarijka Jasna Čuk Rupnik, ki tokrat govori tudi v imenu kolegov, povezanih v gibanje Primarci.
Cepjenje – kot varnostni pas v avtu. Upokojena pediatrinja, ki jo marsikje še vedno zelo potrebujejo, je dejavna v gibanju »Primarc«, ki deluje v okviru Zdravniškega društva oziroma Sekcije za pediatrijo. Člani tega gibanja so veliko svojega znanja in dela vložili v spremembe na področju zakonodaje o cepljenju, saj so prav oni tisti, ki neposredno zaznavajo odklone in nevarnosti zaradi njegovega zavračanja. »Za pediatra je taka odločitev strašna, saj vidimo pomenski enačaj med necepljenjem in neprivezovanjem otrok z varnostnim pasom med vožnjo. Starši, ki zavračajo cepljenje, pa nam ob tem pripisujejo vlogo sovražnikov svojih otrok. Tudi zato zahtevamo, da se nas ob ohranitvi obveznosti državnega cepilnega programa osvobodi obveznosti prijav.« Doda, da bi za pregled nad precepljenostjo, ki se ponekod še vedno zmanjšuje (v svetu in pri nas), morali končno »v življenje spraviti« register cepljenih in na podlagi teh podatkov ukrepati, kar pa naj bo naloga resornega ministrstva oziroma države.
Imajo zdravniki dovolj znanja o cepljenju? Toda ne gre le za vprašanje cepljenja otrok, za katere je to obvezno; tudi za odrasle je na voljo več vrst cepljenj, pa je odziv – tudi med zdravniki oziroma medicinskim kadrom – zelo skromen. Kako bi torej pričakovali, da bo prepcepljenost v državi zadostna? Kompleksnost področja cepljenja bo tudi prva tema akademije, ki je začela delovati v okviru Zdravniškega društva; s to perečo vsebino se bo akademija sploh prvič predstavila javnosti. Jasna Čuk pričakuje veliko samorefleksije, saj je zelo kritična do tistih kolegov, ki se javno izrekajo proti cepljenju otrok. Doda, da naša praksa kaže tudi to, da se veliko zdravnikov različnih strok ne cepi, na primer, proti virusu gripe ali virusu klopnega meningoencefalitisa, proti pnevmokokom, virusu hepatitisa B, HPV ... Glede na to, da delajo – na primer – kot kirurgi ali kot psihiatri, družinski zdravniki itd. in so v stikih tudi z najbolj ogroženimi bolniki, tvegajo s tem, da bodo postali sami vir okužbe za tiste, ki so jim sicer zaupani v zdravljenje.« To kaže, da nekateri kolegi znanja o cepljenju nimajo. Da bi ga pridobili, bi se morali v problematiko tudi strokovno poglobiti.« Po mnenju Jasne Čuk bi moralo biti vsaj cepljenje proti virusu gripe obvezno za zdravstvene delavce. Dobro pa bi bilo, da bi se cepilo čim več ljudi, da vsak posameznik zaščiti sebe in svoje domače, sodelavce ...
Več v reviji Zarja št., 23. 06. 06. 2017
