Če že kdaj, bi si človek v razmerah, ko se zgodi nekaj, kar nedvomno vpliva na tvoje življenje, želel hitrih in nedvoumnih informacij. A kaj, ko je to pri nas misija nemogoče!
Vsi mogoči nadzorniki in inšpektorji so bili tam. Nekateri so poročali, da je vse v redu; drugi, da ni. Nekateri, da je zemlja okužena; drugi, da ni. Nekateri, da je zelenjava zdrava; drugi, da se tam niti krave ne smejo pasti. Nekateri, da je potok mrtev; drugi, da spet živi. Skratka, vse te naše službe, ki jih državljani plačujemo zato, ker naj bi se spoznale na svoj posel, so zatajile.
Če bi jaz živela tam blizu, bi me tudi grabila sveta jeza. Kaj pa mene briga, ali je arzen v prisojnosti prav tiste ali neke druge dame! Kaj me briga, ali so tehniki pobrali zemljo malo bolj levo ali malo bolj desno, povejte mi, ali se moja koza lahko pase, ali lahko upam na zdravo korenje in ali moji vnuki lahko nabirajo jagode. Tako neučinkovite službe imamo, da je moral Cerar nadnje poslati poveljnika civilne zaščite!
In človek se vpraša, kako je to mogoče. Saj po teh agencijah, inšpektoratih, zavodih vendar sedijo večinoma magistri in doktorji. Pametni ljudje. Njihovi direktorji in šefi pa so kadri, da se reče. Izbrani, vsaj od vlade potrjeni. Bodo zdaj po tej blamaži vsaj ti leteli? Ah, dajte no, seveda ne bodo. Pri nas ne.
Država v resnici deluje kot piramida. Na vrhu so tisti najodgovornejši in najpametnejši, pod njimi pa lepo po principu subordinacije vsi drugi. Vse do mene in vas. Na vrhu so, če odmislimo predsednika države, tri veje oblasti: zakonodajna, izvršna in sodna; parlament, vlada in sodišča. Pa poglejmo, kako je z odgovornostjo pri njih!
Trenutno v parlamentu. SDS razmišlja o vložitvi interpelacije zoper ministra Židana. No ja, morda pa si jo zasluži? Tale Magna na najboljših poljih tudi meni ne gre v glavo. Pa tudi o cincanju pri sistemih za oroševanje zoper pozebo in za namakanje bi poslanci Židanu lahko povedali, kar mu gre. Morda pa tudi kaj o preskrbi z mesom, recimo o tem, da ga doma priredimo le še 30 odstotkov, po trgovinah pa je vse »domače«? Ampak ne, za SDS to niso grehi. Oni bi ga interpelirali zaradi terana. Terana! Ob vsem, kar ogroža slovensko prehransko in predelovalno verigo, bi SDS 16 ur nabijal o teranu, pa o vsej politikantski ikonografiji, ki spada zraven. Res, tako zelo družbeno odgovorno in državotvorno stranko si moremo le želeti.
Vlada Odmislimo NLB in se zamislimo nad zdravstvom. Ministrica piše zakone kot tista mojškra, ki podnevi šiva, ponoči para. Kar je zvečer kot pribito, je zjutraj že drugače. A zakon o pacientovih pravicah je vlada vendarle sprejela. Pravic imamo, kolikor hočete. Samo malo teže je do njih, pa čeprav bo po novem na napotnici lahko pisalo tudi ZELO NUJNO! To naj bi pomenilo, da boste na vrsti že v 14 dneh. A kar tako čez noč se bodo razmere tako zelo popravile? Torej ni res, da je zdravnikov premalo in da vsi odhajajo? Pajadeja! Zdaj celo najboljši javno v medijih pripovedujejo, koliko mikavnih ponudb imajo na svojih mizah. Nikar ne verjemite, da bo zdaj zaradi tistega ZELO NUJNO vse drugače. Veste, kaj se v resnici dogaja? Če morate na operacijo, vas mora na potrebne predhodne preglede napotiti vaš osebni zdravnik in vi sami morate potem iskati tiste, ki vam jih bodo opravili. Če izvidov ne zberete pravočasno, zbogom termin za vašo operacijo. Več sreče prihodnjič!
A ministrica zdravstvene dneve in noči zelo odgovorno piše zakone.
Pravosodje Vse smo že doživeli. Številni so odkorakali zaradi vejice in pomišljaja, drugim so prisodili odškodnino zaradi neustreznih razmer na Povšetovi, tretji so izgubili premoženje zaradi nekaj deset evrov, četrti so se izvlekli z zastaranjem, petih jim ni uspelo spraviti na sodišče, ker so imeli premajhne nabiralnike, šesti so bili preveč bolni za v zapor, sedmi pa prav zdaj tuhta, kako vse to strniti v celoto in za večno odnesti celo kožo. Z 18 milijoni protipravno pridobljenega premoženja vred. In potem bo tudi Bavčar, nedolžen kot je, tako kot Jelinčičev Prijatelj lahko kandidiral za poslanca ali ministra. Pri nas je res vse mogoče. A kot rečeno, sodišče je svoje delo opravilo zelo odgovorno.
In tako kot je vse manjše zaupanje v parlament, vlado in pravosodje, če ga kje sploh še je kaj, tudi državnim institucijam nihče več ne zaupa. O vsem dvomimo. Ne verjamemo njihovemu znanju, dvomimo o njihovi strokovnosti, dobronamernosti in poštenosti. Tudi zdravnikom ne verjamemo. Samo za denar jim gre, v zdravstvu se pod mizo obračajo veliki denarji, v resnici so le lutke v rokah vsemogočne farmacevtske industrije. Niti ko zbolimo, jim ne verjamemo. Zakaj bi jim torej, ko trdijo, da cepljenje otroke ščiti in ne ubija?
Vsakdo ima koga, ki mu ne verjame. Tudi jaz. Moji vnuki živijo in se šolajo le nekaj metrov stran od trase prihodnjega severnega toka visokonapetostnega daljnovoda na Brodu. 24 ur so v območju sevanja. Nemci sicer takšne daljnovode blizu naselij vkopljejo, a pri nas so »strokovnjaki« izmerili, da jih ni treba. Po drugi strani pa neki drugi »strokovnjaki« dokazujejo, da bi daljnovod nad Barjem močno ogrozil tamkajšnji ekosistem. In Naturo 2000. Skratka, žužki bi bili ogroženi, otroci pa niso. Ni ga med prizadetimi, ki bi jim verjel. Se čudite?
Skratka, nezaupanje v vse in vsakogar je popolno. Občutek je strašljiv. Zaradi nemoči ali pač popolne nesposobnosti vseh teh državnih institucij civilne iniciative vznikajo kot gobe po dežju. Kajti ljudje ne verjamejo, tudi zato ne, ker se pogosto izkaže, da imajo za to zelo tehtne razloge. A kaj zdaj? Če hočemo biti suverena država, moramo poskrbeti tudi za to, česar ne maramo: za predelovalnice in odlagališča odpadkov, za čistilne naprave, ceste in železnice. Tudi industrijo moramo imeti, zato da bodo ljudje imeli delo in da bodo lastniki plačevali davke. Potrebujemo elektriko, vetrne elektrarne, hidroelektrarne. Potrebujemo oddajnike, bazne postaje, celo daljnovode. Vemo, vsega tega ne maramo.
In prav za umeščanje vsega, česar se bojimo ali pa česar ne maramo, bi potrebovali res kompetentne in zaupanja vredne javne službe. A jih nimamo. Pa smo spet pri politiki, ki je po vseh teh službah kadrovala, mešetarila in mrcvarila. Samo da je naš – in ni jih bilo malo, ki so bili samo »naši«.
Ne vem, kdo bo vse to resetiral. Vem pa, da država ni nekaj, kar imaš in ti je za večno dano.
Razen če morda naši politiki ne mislijo, da sta teran in potica že sama po sebi zagotovilo za dolgo in srečno življenje suverene države Slovenije.
