Enaindvajset jih je. Čudežev. Zmajčkov, ki letos praznujejo eno leto. Prvi je lani razveselil Slovence točno na današnji dan (30. maj). Za Marjana Batagelja, predsednika upravnega odbora družbe Postojnske jame, ter njegovo ženo Katjo Dolenc Batagelj, izvršno direktorico marketinga, je bil to eden najlepših trenutkov v življenju, sploh pa je bilo celo minulo leto zanju posebno: polno pospešenega učenja, negotovosti, skrbi in seveda sreče. Prvi mladički človeške ribice v turistični zgodovini Postojnske jame niso le slovenski oziroma svetovni čudež, ampak tudi njuna osebna zgodba, ki se brez njunega zavzemanja, vere in skrbi prav gotovo ne bi zgodila.
Človeške ribice, največje živali, ki živijo v podzemlju, so že od nekdaj burile človeško domišljijo. Ker jih je dostikrat naplavilo iz jam, so ljudje mislili, da so našli zmajeve mladiče. Iz jamskih razpok se je zaradi temperaturnih sprememb pozimi dostikrat kadilo, kar je bil zanje še prepričljivejši dokaz, da v podzemlju živijo zmaji. O tem je pred več kot tristo leti poročal tudi znameniti Janez Vajkard Valvasor. Še danes pa ta živalca, ki so jo odkrili v približno tristo jamah, od tega jih je kar dvesto v Sloveniji (in ker se je preučevanje zmajčkov začelo pri nas, smo jo povsem posvojili), ostaja velika neznanka. Skrivnostna kakor Postojnska jama, pravi Batagelj. A se vseeno obetajo nova odkritja, saj so lani dobili mladičke človeške ribice, ki se razvijajo tako rekoč pred njihovimi očmi, kar se še ni zgodilo v dvestoletni turistični zgodovini jame.
Atrakcija v kozarcu. Do leta 2010 so bile človeške ribice v Postojnski jami v posebnih odkritih bazenčkih, izpostavljene svetlobi, hrupu, ljudem in okužbam. Menjavali so jih na nekaj mesecev, sicer bi ob taki izpostavljenosti verjetno poginile. Včasih so bile samoumevna atrakcija, ki so jo do konca 19. stoletja celo prodajali v kozarcih kot spominek, do leta 1960 pa so jih še žive dajali tudi kot protokolarno darilo (Tito jih je pet poslal japonskemu cesarju Hirohitu). Niso se zavedali, kakšen spoštovanja vreden biser so. Zaradi skrivnostnega življenja v temnem podzemlju je večina njihovega življenja velika neznanka. Čeprav naj bi živele do sto let, jim starosti v resnici še nihče ni izmeril. Ker jim v naravnem okolju nenehno primanjkuje hrane, upočasnijo metabolizem in živijo skromno, tudi do deset let naj bi zdržale brez hrane. Še celo v tem si učenjaki dolgo niso bili edini, ali kotijo žive mladiče ali se razmnožujejo z jajčeci. S selitvijo ribic v sodoben zaprt akvarij, v katerem so jim zagotovili verjetno celo idealnejše razmere, kot jih imajo v naravnem okolju, pa se je pred štirimi leti zgodil prvi čudež: ena od ribic je začela nesti jajčeca. Takrat so za ribice skrbeli zunanji strokovnjaki, žal ne optimalno, zato so jajčeca že po treh tednih odmrla. »Zato sva se z ženo odločila storiti vse, kar je v najini moči, če bi nam Bog še enkrat naklonil tako srečo.« Nikakor se namreč nista mogla sprijazniti z dejstvom, da tako pač je. »Ker potem lahko na vse v življenju gledamo tako. Ko ti rečejo, da je le 0,5 odstotka možnosti za prirastek, bi marsikdo obupal. Ampak nama je prav to dajalo moč in vero – še vedno obstaja možnost!«
Več v Zarji, 30.5.2017
