»Otroci ne spadajo na matični urad ali v poročno dvorano,« pravi nemški pravosodni minister Heiko Maas. In so zato v parlament poslali predlog zakona, ki naj bi zaščitil mladoletnike, predvsem deklice, ki jih, še otroke, družine silijo v poroko. Ampak stvari se kar nočejo disciplinirano razporediti v črno ali v belo in trmasto ostajajo v predelu nedoločne sivine.
Novi zakon, za katerega računajo, da ga bo parlament potrdil julija, bo spodnjo mejo za sklenitev zakona dvignil s šestnajst na osemnajst let – dosedanji zakon namreč dovoljuje poroko šestnajstletnikom, če je vsaj eden od zakoncev star nad osemnajst let in če to dovoli družinsko sodišče. Po novem bodo sodišča lahko razveljavila zakone, če eden od zakoncev v času poroke še ni imel osemnajst let, socialna služba pa bo smela mladoletne deklice odvzeti možu, tudi če je bil zakon legalno sklenjen v tujini. Predlog zakona predvideva tudi kazni za tiste, ki bodo v poskusu, da bi se izognili obredu pred matičarjem, mladoletnike poročali s tradicionalnim ali verskim obredom. Nemški časopisi so poročali o predvideni kazni 1000 evrov za imame, ki poročajo mlajše od šestnajst let.
Samo lani so v Nemčiji našteli približno 1500 poročenih mladoletnikov, večinoma deklic. Petina je bilo mlajših od 14 let, največ poročenih otrok je bilo iz Sirije, nekaj pa iz Afganistana, Iraka, Bolgarije, Poljske, Romunije in Grčije.
Nekateri predlog zakona pozdravljajo kot rešitev za otroke, ki so jim vzeli mladost – in za nekatere nedvomno tudi bo, ampak, opozarjajo drugi, domnevna odprava enega problema bo odprla kup vprašanj in povzročila nove težave: kaj bo na primer z družinami, v katerih imata mladoletna zakonca že otroke? Kaj bo s tistimi, ki hočejo ostati skupaj? In kaj bo z deklicami, ki nimajo kam, če jih vzamejo možu, kdo bo njih preživljal in varoval?
Edini izhod. Poroke mladoletnikov niso nov problem. Že leta 2012 je poročilo nemške vlade ugotavljalo, da je pri več kot polovici muslimanskih porok v državi nevesta mlajša od osemnajst let. Unescovo poročilo iz leta 2011 je ocenjevalo, da se vsako leto poroči deset milijonov otrok. Lanske številke navajajo že petnajst milijonov. Še en človeški davek vojne v Siriji.
V zadregi so tudi Skandinavci – poročene otroke so našli v begunskih centrih na Danskem, Norveškem in Švedskem. Zdaj so v dilemi, ali deklice vzeti njihovim praviloma precej starejšim možem ali naj jih pustijo živeti skupaj. Ampak tam gre za nekaj deset primerov. Še veliko več, na stotine, jih imajo v begunskih taboriščih v Libanonu, Jordaniji, Iraku in Egiptu. V Libanonu, kjer imajo več kot milijon sirskih beguncev, od tega je 78 odstotkov žensk in otrok, je študija ugotovila, da se je 23 odstotkov Sirk v deželi poročilo pred svojim osemnajstim letom.
Otroške poroke so v Siriji poznali že prej, v vojni pa je njihovo število podivjalo, kajti za begunske družine je poroka mladoletne hčerke, pogosto s precej starejšim moškim, večinoma edini način, da deklico zaščitijo in ji zagotovijo finančno in telesno varnost – družine imajo večjo možnost, da jih spustijo čez meje, kot samski; Sirka, še posebno če je poročena z moškim druge narodnosti, ima boljše možnosti, da dobi vizum za katero od sosednjih dežel. Poroka z Libanoncem dekletu omogoča, da zaprosi za libanonsko državljanstvo. Če sirska družina hčerko poroči z Jordancem, se povečajo njene možnosti, da tudi svoje moške spravi iz taborišča.
Kako zelo je vojna vplivala na porast otroških porok v Siriji, zelo jasno kažejo številke: leta 2011 je bila nevesta mlajša od osemnajst let v 12 odstotkih vseh porok. Leto pozneje je ta odstotek narasel na 18, leta 2013 na 25. V prvi četrtini leta 2014 je bil 32, leto zatem so ga ocenili na 35.
Petintrideset.
Odstotkov.
Več kot tretjina vseh nevest je mladoletnih.
Kakšen je ta odstotek danes, samo ugibajo, saj je veliko porok neregistriranih. Prave številke so še veliko višje od uradnih. Kakšne so v resnici, ne ve nihče.
Ponudba in povpraševanje. Za begunsko družino, ki ima zelo omejena finančna sredstva, je hčerka finančno breme in vir nenehnih skrbi za njeno čast: če jo posilijo – ta nevarnost ženskam in deklicam v begunskih taboriščih nenehno visi nad glavo – bo zaznamovana za vedno. Če torej deklico čim prej poročijo, bo breme njenega vzdrževanja prevzel mož, družini pa ne bo več treba trepetati za njeno devištvo. Nekatere družine hčerko preprosto prodajo, da bi z denarjem zagotovile preživetje ostalih članov. Razvita je tudi živahna trgovina z mladimi dekleti, ki jih radi kupujejo starejši moški iz zalivskih dežel. Cene se gibljejo od 3000 dolarjev navzgor.
Več v Zarji št. 18, 3.5.2017
