V varstveno-delovnem centru v Škofji Loki živi ali samo dela skupaj 41 ljudi z manjšo ali večjo duševno prizadetostjo. Andreja Vršič, vodja centra, naju je s fotografom prijazno pričakala pred stavbo. Ko se je prepričala, da je ne potrebujeva, saj sem želela samo poklepetati s stanovalci, se je poslovila in naju prepustila Žaninim prijateljem.
Glasbena želja. Odpravila sva se
v prostor, v katerem uporabniki opravedala, ga je zanimalo, kdaj bo izšel članek o njih. »A ravno okoli velike noči? Aha. Si rekla 18. aprila? Ja, to bom pa pogledal.« Uroša, ki je nadvse čeden fant in mu na pogled sploh ni pripisati drugačnosti, je zanimalo, ali poznam radio Veseljak. Ko sem mu povedala, da sta revija Zarja in radio Veseljak v istem podjetju, so se mu zasvetile oči: »A ti meni lahko 'zrihtaš' eno glasbeno željo? Ko sem mu povedala, da verjetno lahko, je postal vidno vznemirjen. »Jaz bi poslušal vižo Naj živi vesela družba od ansambla Ivana Ruparja! A bodo rekli, da je prav za Uroša Bernika? Joj, kako bom pa vedel, kdaj bo?« Pa smo vse uredili, Uroš je od prijaznih kolegov na Veseljaku dobil svojo željo, celo dvakrat, ker je prvič ni slišal, povedali so tudi, da je zanj in za njegove prijatelje. Sem slišala, da je bilo veselje neizmerno! Pa tako malo je bilo treba …
Izdajalska rdečica. Medtem se je vrnila Žana. Bila sem zelo vesela, da jo vidim, in to sem tudi pokazala z objemom. Vprašala sem jo, ali ve, kdo sem, ona pa: »Seveda, z morja se poznava, pa Alenka ti je ime. Pa si res prišla!« Ko sem jo spomnila, da sem ji že na morju rekla, da bi želela spoznati njene prijatelje in o tem napisati reportažo, ji je bilo močno nerodno. Kar naenkrat je imela polno dela v omari, spravljala je namreč zobno ščetko. Ampak izdala so jo precej rdeča lica. Varuhinja Mateja jo je spraševala, češ, kaj pa je s teboj, Žana, očitno ti je res nerodno. Pa tudi prav zgovorna najprej ni bila, kar se je Mateji zdelo zelo čudno, saj pravi, da je »svetovna raglja«. No, ta pripomba o svetovni raglji je na hitro opravila z Žaninim sramom.
Tudi huda znam biti! Kmalu se je okoli mene zbral cel grozd uporabnikov. (Joj, ta beseda uporabnik, kakor se uradno reče stanovalcem in uporabnikom centra, se meni zdi tako neživljenjska in birokratska!) Obrnila sem se k Vidi Mohorič, pri kateri sem takoj začutila človeško toplino, ki je kar puhtela iz nje. Vprašala sem jo, koliko je stara in ali v centru tudi stanuje. Slišala sem, kako ji je nekdo prišepetaval, naj pove, da ima 51 let. Tudi njej je bilo malce nerodno, a je kmalu opravila s tem. »Jaz živim doma, sem hodim samo na delo.« Vida izdeluje lične vrečke, kamor lahko spraviš mobitel in si ga obesiš okoli vratu. »Poglej, zraven mene dela Branko Mislej,« in je pokazala na svojega soseda pri mizi. »Veš, midva se nikoli ne skregava,« ga je pohvalila. Vido doživim kot izjemno milo žensko, zato sem jo vprašala, ali je kdaj huda. »O, to pa sem! Če so nečaki kdaj preglasni, takrat sem pa huda! Saj sem njihova teta, a ne?« mi je razložila to svojo »pravico«.
Več v reviji Zarja št., 16. 18. 04. 2017
