Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo, ki si že dolgo prizadeva za odlično javno šolo, je na javni razpravi dregnila s preprostim vprašanjem: zakaj naši otroci ne marajo šole? Slovenski prvošolčki se v šolske klopi zakadijo z veseljem, nato pa jim ga vsako leto vzamemo več. Kako nam to uspe in kdo je kriv? Preprostih odgovorov ni, vendar se je na koncu spet izkristaliziralo, da so pomembni odnosi in učitelji. Tem bo treba povrniti avtonomijo, jim dati več manevrskega prostora, na drugi strani pa morajo starši spet najti več zaupanja vanje in v javno šolo.

Državna sekretarka z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport dr. Andreja Barle Lakota pravi, da v šolah ne gre več za etični, ampak za pravni odnos, s čimer se učiteljem odvzema poslanstvo. Do tega ne smemo biti brezbrižni, je povedala in v kratkem napovedala široko razpravo z učitelji, tej pa bo oktobra sledila mednarodna konferenca. Vendar se samo s formalnimi ukrepi ne bo dalo premikati gora.

Formalno gledano je slovenska šola odlična, saj so po mednarodnih raziskavah sodeč slovenski učenci izjemno napredovali na področju bralne pismenosti (nad povprečjem držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD), prav tako so nad povprečjem pri naravoslovni in matematični pismenosti, vendar komaj 12 odstotkov slovenskih osnovnošolcev izraža pripadnost svoji šoli in komaj pet odstotkov slovenskih osmošolcev se rado uči matematiko, medtem ko je povprečje OECD 33 odstotkov! Naši otroci ne hodijo radi v šolo, prav tako je majhna njihova motivacija za učenje. Katastrofalno slabo je tudi zaupanje med starši in učitelji, je poudarila mag. Jožica Frigelj, ki je tudi predstavila rezultate manjše raziskave (med 170 otroki). Zanimivo, prvošolci se najbolj navdušujejo nad matematiko, medtem ko ima v četrtem razredu samo en učenec rad naravoslovje. Najljubši predmet učencev od drugega do osmega razreda je šport. Razumljivo, saj hlepijo po gibanju, je komentirala Jožica Frigelj iz civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. »Kje tičijo vzroki za takšne rezultate? Ključna je zavzetost učiteljevega poučevanja. Le še 20 odstotkov vprašanih je izjavilo, da so njihovi učitelji zavzeti poučevalci.«

V šoli moraš trpeti. Res? Učitelji so preveč regulirani, kar omejuje njihovo ustvarjalnost in avtonomijo, posledično pa so odnosi med učitelji in učenci vse bolj odtujeni. Prav tako so posledice brezbrižnost, brezvoljnost in beg možganov.

Več v reviji Zarja, št. 16, 18. 4. 2017