Čudež Medžugorja, ki se je začel v poznem dvajsetem stoletju, ko se je šestim otrokom prikazala Marija in se predstavila kot kraljica miru, še vedno vsako leto v Hercegovino privabi vsaj milijon romarjev z vsega sveta. Čeprav Rimskokatoliška cerkev prikazovanj do zdaj še vedno ni uradno potrdila, Medžugorje v Evropi velja za tretji najbolj obiskani kraj Marijinih prikazovanj. Ljudje prihajajo, ker preprosto – verjamejo. V svetem kraju iščejo upanje, rešitve za svoje težave, ozdravitev, čudeže, ki se po pričevanjih številnih resnično dogajajo. Velja za kraj, ki je korenito spremenil življenja ljudi, zato ni čudno, da se jih veliko vrača.
Mateja Palatinuš:
V Medžugorju se sproščajo zamere in strahovi
Mateja Palatinuš je dvajset trpela za epilepsijo. Ko so odkrili, da jo povzroča tumor v njeni glavi, in so ga odstranili, je znova zaživela. »Toda z operacijo so odstranili samo posledico, vzroka pa ne. Ta je vedno nekje drugje, zato sem nadaljevala svojo duhovno pot, ki sem jo začela že veliko prej. Dolgo sem se vrtela v istem krogu, ko pa sem se začela duhovno odpirati – pri tem mi je veliko pomagala energija nemškega zdravilca Bruna Gröninga, se je začelo vse spreminjati tudi na zunaj. Imela sem vse manj napadov, tako da si na koncu nisem več želela niti na operacijo, ker me je bilo strah.« Zaradi družine se je za poseg vseeno odločila in se povsem prepustila. »Takrat me je preplavila močna energija, začutila sem, da Bog obstaja, da me napaja duhovna moč, in nenadoma strahu ni bilo več.« Njena duhovna pot jo je tako pred petimi leti pripeljala tudi v Medžugorje. »Tam so izredno nežne energije. Vedno prideš do novih spoznanj. Doživetje se začne že na avtobusu, ko se ljudje povežemo med seboj. Smo kot stari prijatelji, čeprav se vidimo prvič. Ko telo očistimo bolečine, to ne vpliva samo na našo duševnost, temveč tudi na fizično telo. V sebi nosimo veliko balasta, potlačena čustva, ko pa se srečamo z močno energijo, kot denimo v Medžugorju, se v nas sproži proces. Lažje sprostimo zamere, strahove, vse, kar nosimo slabega v sebi. Normalno je, da človek lahko potem bolje in lažje živi ter se odziva na stres. Vsaj jaz to tako občutim. Ljudje smo različni – nekateri si v Medžugorje želijo večkrat, drugi lahko obudijo spomin na občutke tega doživetja, pa jim spet pomaga. Ker veliko ljudi tega ne zmore, se v romarsko središče vračajo.« Mateji se tam vedno zgodi kaj lepega – spoznanje, odpuščanje, sliši zgodbe, ki ji sežejo v srce. »Letos nam je denimo na eni od postaj križevega pota vodnik Ratko Šimetin rekel, naj pomislimo na naše umrle drage ljudi. V tistem trenutku sem pomislila na pokojne starše in ulile so se mi solze. Čeprav je minilo že mnogo let od njihove smrti, je očitno še vedno nekaj ostalo v moji podzavesti. Posebno doživetje je tudi na vrhu, ko se dotakneš križa – tam čutim zelo močno vibrirajočo energijo.« Lep spomin pa ima tudi na obisk skupnosti redovnic Oaza miru. »Spregovorila nam je ena od nun. Iz nje so veli neverjetna ljubezen, zadovoljstvo, radost in mir, veliko ljudi se je razjokalo,« je razlagala Mateja. »Odkar sem se pred osmimi leti znova rodila, znam ceniti življenje. Zadnjič sem se zalotila, da sem se spet predala življenjski rutini, ko sem samodejno sedla za volan avtomobila. Kje pa je tisti občutek radosti, da lahko spet vozim, sem se opomnila – med boleznijo namreč nisem vozila. Morala sem se spomniti, kako je bilo, ko sem trpela, da sem potem spet bila hvaležna. Če bi nam bila občutka hvaležnosti in veselja vsem položena že v zibelko, nam ne bi bilo treba trpeti. Tako pa moramo številni do tega žal priti skozi trpljenje,« se nasmehne.
Več v Zarji, 18.4.2017
