Raj pred domačim pragom: Tea in Dean Čebron, Gostilna Rahela
Že prvi pogled s terase, pod katero se razprostira rodovitna Vipavska dolina, pove, zakaj so tako odločni v tej svoji trditvi.
Jokal, ko je končal šolo. Ogromna hiša, smo pomislili, preden smo izvedeli, da stanujejo tukaj tudi Deanovi starši in sestra. Oče Robert skrbi za vinograde, mama Andrejina ponuja spanje v sobah za goste, Dean in Tea pa imata gostilno. »Ime Rahela je gostilna dobila po očetovi mami. Leta 1992 so starši odprli kmečki turizem v vasi, prenehali so oddajati grozdje v Vipavsko klet in že naslednje leto smo začeli vino ponujati v domačem hramu. Posledično sem se odločil za kuharsko šolo v Trstu in bil sem navdušen. Ta šola je bila nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju: odkril sem svet kulinarike. Name je med drugim močno vplival tudi Matej Tomažič iz vipavske Majerije, ki je začel tisto leto predavati na naši šoli. Skoraj jokal sem, ko sem končal šolo. Nato pa sem bil nadvse vesel, ko sem začel v Gostilni Rahela graditi svojo kulinariko. Še pred tem sem spoznal Teo. Odločil sem se, da bom ostal doma. Prevzel sem kmetijo in gostilno. Takrat smo imeli pujske in vinograde, zdaj imamo izključno vinograde, zelenjavni vrt, sušilnico mesnin in kar nekaj sadnega drevja. V kuhanju, gostinstvu in kleti sem s srcem in dušo,« pripoveduje Dean.
Najboljše vino. Čebronovi imajo na štirinajstih različnih parcelah pet hektarjev vinogradov, 20.000 trsov, stekleničijo pa osem različnih sort vina. Rose iz merlota, malvazijo, sauvignon in zelen, ki pomenijo svežo linijo, ter chardonnay, refošk z rdečim pecljem in cabernet sauvignon, ki od šest do dvanajst mesecev zorijo v lesenih sodih. Dan pred našim obiskom je sekcija sommelierjev Slovenije med 58 prijavljenimi vinogradniki za najboljše vino ob jedeh iz govedine in divjačine razglasila cabernet sauvignon, letnik 2015, iz kleti Čebron.
Delo dan na dan. Dean je torej kletar, vinogradnik in kuhar. Vse dejavnosti ima rad, ko se te razporedijo v pravi meri, tako da se nobene od njih ne »preobje«. Prizna pa, da je naporno. Vsak ponedeljek se začne zgodba na kmetiji, v četrtek popoldne pa zgodba v gostilni, in to tako za Deana kot za Teo. Tea je skrbna in ljubeča mama ter someljejka, poleg tega pa ima na skrbi strežbo in stike z gosti. Dean se vsak teden odpravi v nabavo – k mesarju, ribiču in drugim dobaviteljem. Vse sam izbere in tudi skrbno pregleda. V petek zjutraj se loti kuhanja.
Ga bom nekaj narezal ... Prašiče goji za Čebronove kmet, in to pod Deanovim nadzorom, ki nato sam pripravi salame, pancete in vratovino. Po pršute hodi v najboljšo pršutarno v San Danielu v Italiji. Pršuti tako tri četrtine časa zorijo tam, zadnjo četrtino pa pri Čebronovih. »Zakaj hodim tja? Ponudba domačih pršutov je manjša od povpraševanja. Zakaj ne bi hodil tja? Imajo najnovejšo tehnologijo, nove prijeme … Naj to počne tisti, ki ta posel najbolje obvlada. Ga bom nekaj narezal ...« pravi Dean in odhiti po pršut. Ko ga prinese, se pohvali, da so, čeprav so Vipavci, Kraševci njihovo gostilno vključili v konzorcij ročno rezanega pršuta.
Več v reviji Zarja št. 15, 11.4.2017
