Odločitev za smrt italijanskega didžeja Faba je obudila razprave o tem, ali imamo pravico, da se sami odločimo, kdaj in kako bomo v brezizhodnih okoliščinah umrli. Vse več ljudi se želi opredeliti o takšnem vprašanju in si pisno zagotoviti pravico ter zahteva tudi zakonsko podlago zanjo.
Fotografije iz osebnega albuma veliko povedo o življenju Fabiana Antonianija, bolj znanega pod imenom DJ Fabo. Prikazujejo ga na potovanju po Indiji, med vožnjo z motorjem, za glasbenim pultom, ko je kot didžej v nešteto nočeh skrbel za glasbo, v objemu z dekletom Valerio, z mamo, prijatelji in še s psom in mačko. Njegovo telo je polno tetovaž, obraz pa nasmejan, skoraj v ekstazi zadovoljstva.
Druge Fabove fotografije so pretresljive in so nastale v zadnjih treh letih: isti obraz je vidno prežet z bolečino. Mlad moški leži na postelji, nemočen, opremljen je s cevkami, ki mu pomagajo preživeti. Pred tremi leti je DJ Fabo doživel hudo prometno nesrečo, po kateri je ostal slep in tetraplegik. Nič ni ostalo od njegovega prejšnjega življenja, razen ljubezni in predanosti, ki sta jo v skrbi zanj ves čas kazali njegova mama in partnerka Valeria. Obsojen je bil na negibnost in temo.
Vztrajanje brez smisla. Danes za DJ Faba vedo marsikje po Evropi in svetu. Še pred dnevi tako rekoč ni bilo medija v Italiji, ki ne bi poročal o njegovi usodi. Odločil se je namreč, da želi umreti, prenehati trpeti, se osvoboditi. Njegova zahteva, da bi dostojno umrl doma, je sprožila veliko razprav o tem, kaj je pravica posameznika in kakšne možnosti ima, da se odloči za dostojanstven odhod, tudi če njegovo telo medicina s svojimi napravami še lahko ohranja pri življenju. Ali se ima pravico odločiti za odhod, ko ve, da ne bo nikoli več imel življenja, kakršno bi si želel zase in za druge? DJ Fabo je skoraj tri leta živel v hudih bolečinah. S težavo je govoril po zlogih, to pa je bilo vse, kar mu je ostalo na voljo za sporazumevanje. Potem se je odločil, da to nima prihodnosti in smisla. Takšnega življenja si preprosto ni več želel. V zadnjem obdobju je predsedniku republike napisal pismo in ga prosil, naj se zavzame za spoštovanje posameznikove volje v primerih, kakršen je njegov, ter pospeši sprejemanje zakonodaje oziroma uveljavitev pravice do tako imenovane biološke oporoke. Z njo naj bi se vsak človek vnaprej v skladu z željami, prepričanji in občutki izrekel o svoji usodi v brezizhodnih primerih.
Odhod v Švico. Ko je sam pri sebi dojel, da tako ne želi več živeti, se je odločil za odhod v Švico. Tam je za razliko od Italije dovoljena smrt ob asistenci, če je pred tem jasno izražena volja posameznika s podlago v zdravniških potrdilih, da je ta neozdravljivo bolan ali obsojen na trpljenje, ki bi v vsakem primeru po daljših ali krajših nepotrebnih mukah privedlo v smrt. Po pomoč se je obrnil k združenju Luca Coscioni, ki se aktivno ukvarja s pravicami posameznikov, tudi z vprašanjem evtanazije. Njegov predstavnik Marco Cappato se je odločil pospremiti Faba v Švico na kliniko Dignitas v predmestju Züricha. Prav njemu se je v zadnjih urah življenja večkrat zahvalil, da ga je iztrgal iz pekla trpljenja.
Zadnja zabava. V Švici so bili poleg partnerke Valerie in Marca Cappata ob Fabu še prijatelji iz predela Milana, kjer so skupaj odraščali. Dovolili so jim ostati ob njem, noč so preživeli na zložljivih posteljah. »Prosim vas, pripenjajte si varnostne pasove! Če mi to obljubite, bom odšel bolj zadovoljen, « jim je naročal, kot da bi druge želel obvarovati pred preizkušnjo, skozi katero je moral sam. Zadnja skupna noč, kot so jo pozneje opisali prisotni, kljub vsemu ni bila mračna. Družba si je na kliniki privoščila pravo zabavo. Pogovarjali so se o skupnih doživetjih in Fabo se je šalil, kolikor so mu dopuščale moči in šibki glas. Valerio je prosil, naj ne bo žalostna. »Naročil mi je, katero skladbo naj mu predvajam in še, naj se veselim in nazdravljam, ker bo zdaj končno svoboden in bo lahko spet plesal.«
Več v reviji Zarja št. 13. 28. 03. 2017
