Agrokor se je zavlekel v vse pore hrvaškega gospodarstva. Iz svoje osnovne dejavnosti, trgovine, se je manično širil v hotelirstvo, telekomunikacije, posegal je v medijski svet, naftne derivate, vodne vire, gradbeništvo ... Največ pove podatek, da je Agrokorjev delež v bruto domačem proizvodu le malo manjši od deleža celotnega hrvaškega turizma. Najnovejše ugotovitve kažejo, da je njegova zadolženost prerasla v bolezen, ki ne le da ogroža sosednje gospodarstvo, temveč postaja že kar meddržavni problem. Če ne prej, se bodo marca prihodnje leto težave hrvaškega gospodarstva prelile čez slovensko mejo – če mu ne bo uspelo reprogramirati obveznic, ki jih je dal za nakup Mercatorja. Agrokor je namreč za likvidnostno injekcijo Sberbank zastavil četrtino najboljšega soseda.

Spomnimo se. Todorić je bil skoraj obseden z željo, da se Konzum združi z Mercatorjem, največjo slovensko trgovsko družbo (v krizi). Poleg tega se je zavedal dejstva, da ne bo mogel konkurirati velikim globalnim tekmecem, če se ne bo razširil zunaj hrvaških meja. In njegov imperij je leta 2013 končno pogoltnil našega »najboljšega soseda«. Je pa Todorić zato založil kar tri četrtine svojega celotnega premoženja, da je lahko v ruski Sberbank dvignil 600 milijonov evrov posojila.

Danes sta Mercator in Konzum največja kupca slovenske živilskopredelovalne industrije. S prodajo Mercatorju ustvari slovenska prehranska industrija petdeset odstotkov prihodkov.

Toda že takrat so nekateri opozarjali, da je Todorićev poslovni sistem zgrešen in da se bodo že kmalu začele težave. In so se. Agrokor danes razglašajo za grozečo socialno bombo, saj je v njem zaposlenih 60.000 Hrvatov. Kaj pa Mercator?

V Mercatorju je zaposlenih 10.000 Slovencev, h katerim je treba dodati še vse agencijsko zaposlene – in vsi ti ljudje so (ne)upravičeno zaskrbljeni zaradi dogajanja na drugi strani meje. Če k temu dodamo še podjetja in družine dobaviteljev, ki jih neposredno ali posredno hrani Mercator, si lahko predstavljamo, koliko ljudi se boji, kaj bo z njihovo socialno varnostjo. Hrvaška se namreč sooča z morebitnim propadom svoje najmočnejše družbe, ki je hkrati tudi lastnica Mercatorja.

Se posledice že prelivajo čez mejo? Najbrž je marsikdo med vami že opazil, da nekaterih izdelkov, ki smo jih bili vajeni, v zadnjih dneh ni na policah Mercatorjevih trgovin. Tudi prodajalke to potihoma priznavajo, na višjih ravneh pa te namige odločno zanikajo. Poleg tega v trgovinah ni prodajalk, ki smo jih bili vajeni, oziroma jih zdaj nadomeščajo druge, ker so se menda nekaterim od njih nabrale nadure. Prodajalke se selijo in delajo v krajih oziroma v trgovinah, ki jih ne poznajo. A kljub potrebam po novih močeh v Mercatorju ne bodo zaposlovali, temveč odpuščali, kar je, kot pravijo, zgolj del napovedanih gibanj v prestrukturiranju družbe. Vendar bodo odpuščali samo v režiji, in to približno 1200 ljudi.

Več v reviji Zarja št. 13. 28. 03. 2017

Ste za to, da se Mercator vrne v slovenske roke?

Preverili smo, kakšen je na splošno odnos do Mercatorja in tega, kdo ga vodi. Si ljudje želijo, da bi bil spet slovenski?

Zbrala Lara Jelen

Prodajalka v Mercatorju (ime v uredništvu): »Seveda mi ni vseeno, ali je Mercator v slovenskih ali hrvaških rokah. Je pa res, da ni čisto nič drugače, če je podjetje v rokah slovenskega ali hrvaškega tajkuna. Če bi Mercator prevzel nekdo, ki bi z njim znal poslovati, bi bilo to odlično. Opažam, da tudi kupci niso ravnodušni do te tematike, in v zadnjem času je prodaja malce upadla, ker očitno ljudje čakajo, kaj se bo zgodilo s prevzemom. Kar se tiče prodajalk, pa se je za nas, odkar smo v hrvaških rokah, spremenilo edino to, da nismo dobili božičnice. No, dobili smo je 52 evrov neto. Še ena sprememba je ta, da od nas ne zahtevajo več, da delamo zastonj dve uri pred uradnim začetkom našega delovnega časa in ostajamo eno ali dve uri po tem, ko bi se moral naš delovni čas končati. Vendar je za to zaslužna predvsem inšpekcija, ki zadnje čase zelo strogo nadzira, kdaj zaposleni prihajajo na delo in kdaj odhajajo, ter zaračunava visoke kazni, kadar ugotovi prekrške. Sicer pa je stanje zelo podobno, kot je bilo prej, še pod slovenskim vodstvom. Enako izsiljujejo slovenske dobavitelje, da dobijo nižjo ceno. Za to, da imamo razprodano tako rekoč vso živilsko industrijo, so tako ali tako krivi Slovenci. Prodajalke pa smo še vedno na minimalcu. Če povzamem bistvo: ravno tako kot to, da bi se Mercator vrnil v slovenske roke, se mi zdi pomembno, da bi prišel v prave roke.«

Fanči Perdih, ustanoviteljica slovenske ekološke semenske kooperative Amarant: »Vsekakor sem za to, da se Mercator vrne v slovenske roke.«

Dr. Nataša Pirc Musar, odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka: »Nacionalnost lastnika Mercatorja ni najpomembnejša, bistveno je, da je lastnik finančno stabilen. V globalnih razmerah je tuje lastništvo nekaj, čemur je težko ubežati. Prav veliko finančno stabilnih možnih lastnikov v Sloveniji niti ne vidim, posebno ker si Mercatorja ne želim videti v državni lasti, kjer bi mimogrede postal polje interesov, kakršni so nas pripeljali do TEŠ 6. Lastništvo tudi ni povezano s ponudbo na policah. Če trg zahteva domače izdelke, se bo vsak dober lastnik temu prilagodil – razen če nima 'svojih' dobaviteljev, ki jim daje prednost iz drugačnih razlogov, kot so tržni.«

Albina Podpečan, medicinska sestra: »Seveda želim, da je Mercator spet v slovenskih rokah. Menim, da bi to pozitivno vplivalo na slovenske dobavitelje.«

Mihael Kline, strokovnjak za tržno komuniciranje, visokošolski učitelj na Fakulteti za družbene vede Ljubljana: »Lepo bi bilo, če ga sploh ne bi bilo treba prodati.«

Timotej Mišič, projektant: »Sem za, če kupec ni država.«