Kljub razglašanju, da smo socialna država, nam pri konkretnih stvareh neredko zdrsne. Pro bono Ambulanta Huga Chaveza v Novi Gorici že leto dni in pol čaka na papirno odločbo, ki se ji reče status, saj veste, kot denimo status študenta, kmeta, invalida in podobno. Po tistem, ko so jim dali dovoljenje za delo, so namreč zaprosili še za status dobrodelne organizacije, kar tudi so, saj bi jim to močno znižalo stroške in odprlo poti do sredstev iz naslova socialnih transferjev, razpisov in kar je še takega.
Spomnimo, v Ambulanti Huga Chaveza, ki jo je ustanovila Hiša dobrot, slednjo pa Ana Jug in Lilijana Remec, jemljejo za osnovo svojega delovanja Hipokratovo zavezo, ki pravi, da moraš pomagati vsakomur, pa čeprav leži sredi ceste. Zdravstveno oskrbo in pomoč ponujajo vsem, predvsem tistim, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja. To pa žal niso samo brezdomci in klateži, ampak tudi samozaposleni, prekarni delavci, legalno zaposleni, ki šele takrat, ko so v težavah, izvedo, da pravice do zdravljenja nimajo, če nimajo plačanih prispevkov, kar lahko zagreši tudi delodajalec.
Dovoljenja. Po prejemu dovoljenja za delo (obratovanje) od posebne inšpekcije so v ambulanti začeli delati takoj, status dobrodelne organizacije pa so dali na »čakanje«. Za zdravljenje ni potreben, gre bolj za davčne in finančne olajšave. Se pa ob tem podatku porodi vprašanje, kako si država jemlje pravico do nadzora nečesa, česar ne financira. Pro bono ambulante zakonsko sploh niso regulirane, čeprav imamo ljubljansko tovrstno ambulanto že 25 let. Kaj nas pa briga. Kakor koli, že ob prvi prošnji za status dobrodelne organizacije so ministrstvo za zdravje povabili na odprtje Ambulante Huga Chaveza v Novo Gorico.
Delovni obisk bi na kraju samem omogočil vpogled v stanje in pogovori z goriškim županom in direktorico »uradne« ambulante, ki načeloma podpirata delo pro bono ambulante, bi morda privedli do ustreznih rešitev, morda do dogovora o sodelovanju med »veliko« in »manjšo« ambulanto, ki bi potrebovala tehnično oporo pri zahtevnejših pregledih. Župan je za, tudi drugi ne vidijo težav.
Uradnega odgovora ni bilo. Je pa prišel na obisk venezuelski ambasador, saj imajo pri njih mnogo tovrstnih ambulant, pri nas pa je videti, kot se je izrazila Ana Jug, da zdravje ljudi ministrstva za zdravje ne zanima.
Kje je težava? Se je pa začela pisemska odisejada ambulante zaradi statusa dobrodelnosti. Novogoriška ambulanta je namreč del Čezvesoljne zombi cerkve blaženega zvonenja (ČZBZ), ki je od vseslovenskih vstaj leta 2012 dalje poleg pro bono ambulant pustila pečat marsikje: pri obrambi alternativnih prostorov v ljubljanskem Rogu, pri zaščiti šikaniranih novinarjev Televizije Slovenija, s pomočjo Ane Jug v Idriji je pred krivično izvršbo ubranila mladega fanta in njegovega očeta ... Brez pompa, brez priznanja – in brez denarja. Kot pravi Ana Jug: »Gre za versko skupnost, ki veruje v dobro in vse svoje delovanje usmerja v dobrodelne namene, nima in noče imeti premoženja ter kaže ogledalo vladajoči politični, gospodarski in verski eliti, ki pozablja na sočloveka.« Omenjena verska skupnost je ustanovila zavod Hiša dobrot, ta pa pro bono ambulanto. Pri tem nihče pri zdravi pameti uporniških humanitarcev ne dojema kot versko sekto. Razen morda uradniki.
Vsa ta dobrodelnost je namreč za Damjana Jagodica, ki je podsekretar na ministrstvu za zdravje, premalo. Namreč, že od julija 2015 – torej ko je pro bono ambulanta obstajala šele v načrtih – Hiši dobrot vztrajno zavrača pobude za podelitev statusa humanitarne organizacije. »Vlogo dopolnite z imeni članov posvetovalnega telesa, ki ga sestavljajo priznani strokovnjaki,« jim je hladno zapisal avgusta 2015. In še: »Pojasnite, za katere kronične bolnike gre, koliko bo vključenih, kdaj in kje se bodo delavnice izvajale (natančen datum in lokacija), kdo jih bo izvajal (reference izvajalcev) …«
Birokratiziranje.A delovanje ambulante niti približno ne obsega zgolj zdravljenja. Bolnike obravnavajo celovito. Kot pojasnjuje gospa Remčeva, so zdravstvene težave v največ primerih posledica težkih socialnih okoliščin. Zato bolnikom svetujejo tudi v zvezi s premoženjskimi in psihičnimi bremeni, kar je v preobremenjenih javnih zavodih in v bleščečih zasebnih ordinacijah bolniške aristokracije bolj ali manj znanstvena fantastika. A podsekretar Jagodic je ob omembi takega pristopa še bolj zategnil zanko: »Prosimo za podroben opis, kateri 'ciljni populaciji' bodo namenjene vaše terapevtske skupine, kdo jih bo vodil, reference voditeljev, koga nameravate vključiti, priložite natančen opis vsebin, kje se bodo izvajale …« Seznam njegovih zahtev se je daljšal z vsako novo prošnjo.
Da bi gospoda Jagodica kar najbolje seznanili s svojim delom in z njegovimi učinki, so ga večkrat povabili. Vabila ni sprejel, je pa postajal vse bolj vehementen.
Ko je prebral v vlogi, da opravljajo dejavnost referenčne ambulante, je to zanikal: »Takšne dejavnosti ne morete opravljati, saj niste registrirana ambulanta splošne medicine, nimate najmanj tisoč registriranih bolnikov nad 30 let in ne izpolnjujete ostalih predpisanih pogojev. Zato je trditev, da opravljate to delo, neskladna z dejstvi,« četudi, kot rečeno, s prostovoljci v Novi Gorici ni preživel niti sekunde.
Podobno je zavrnil, da ambulanta opravlja patronažno službo: »Služba zdravstvenega varstva na domu, kamor spada patronažna služba, se opravlja znotraj javnih zdravstvenih zavodov. Zato je trditev, da opravljate to delo, neskladna z dejstvi.«
Pa dejstva? Dejstva? Poleg tega, da je podsekretar zahteval spisek vseh članov cerkve ČZBZ, ki nimajo prav nobene zveze z ambulanto, razen da ji nekateri pomagajo kot prostovoljci, so dejstva taka, da pro bono ambulanta neizpodbitno izvaja humanitarnost, čeprav ji to podsekretar izpodbija.
In dejstvo je tudi, da država uradno podpira le eno verstvo pri nas, kjer se verjetno tudi skriva zanka tega birokratskega »pinkponka«. Kajti gospod Jagodic je odkrito na strani »edine in prave« verske skupnosti, katoliške, tudi denimo s svojimi objavami v tedniku Družina. Zelo neprijetno bo, če se izkaže, da neki uradnik verski skupnosti preprečuje delovanje na podlagi svojih lastnih predsodkov. To pomeni kršenje sedmega člena ustave in tudi zakona o verski svobodi, ki v tretjem členu pravi: »Prepovedana je neposredna in posredna diskriminacija zaradi verskega prepričanja, izražanja ali uresničevanja tega prepričanja.«
Pomaga medijski pritisk. V glavnem, temu dopisovanju s podsekretarjem ni bilo videti konca. Zato sta Ana Jug in Lilijana Remec obrnili ploščo: poslali sta pismo ministrici, varuhinji človekovih pravic, predsedniku RS, predsedniku vlade RS in medijem. Zadeva se je premaknila.
Prvo spremembo je nakazal hiter odgovor ministrice. Sicer se je dopisovanje že malce zavleklo, toda vsaj čas se ne šteje več v mesecih, ampak v dnevih. Sicer so neke pravne nejasnosti zaradi postopka dela komisije, na kar je pozorna odvetnica Ana Jug. Vsi zdaj držijo pesti, da se zadeva uredi.
A da ne bo pomote: ni še vsega konec!
Ima pa zgodba nekaj pozitivnega. Verjetno zaradi medijev, saj so o problemu poročali tudi italijanski mediji, so začeli v ambulanto vsak dan prihajati paketi in darila: zdravila, povoji, knjige, dela tudi akademskih umetnikov, umetniški nakit. Manj vredne stvari bodo ponujali v »prevzem« za zamenjavo za prostovoljni prispevek na svoji Facebookovi strani, vrednejše pa verjetno na javni dražbi, ki jo je Ana Jug nekoč že izpeljala.
Sploh pa nas čaka še veliki koncert leta. »Res sem na koncu koncev skoraj vesela vsega zapleta, saj nas je to pripravilo do tega, da smo rekli 'dosti je, bo treba pufe poplačati',« je o koncertu, ki bo to nedeljo, dejala Ana Jug in nadaljevala: »Pri pripravi koncerta nam je nekoliko pomagalo podjetje, ki organizira tovrstne koncerte, malce pa smo 'pofehtarili' še sami. Moram pohvaliti sodelujoče kot tudi sponzorje, saj so bili vsi takoj za. Rekli smo, da mora biti koncert velik, kot je očitno velik naš zaplet. Pa tudi dolgovi, ki so nastali zaradi čakanja na status – do dobaviteljev, najemodajalca in podobnih – niso ravno majhni,« nam je še zaupala napol v šali. V šali ne zato, ker bi bile težave majhne, ampak ker se zdi vse skupaj že absurd, ki presega običajno domišljijo.
