Ko se je dvainsedemdesetletni Ljubljančan Edvard Kužner upokojil kot novinar, je vedel, da ne bo sedel doma križem rok. Že tako gre vsako jutro s psom na Rožnik, kolesari in smuča, a želel si je storiti nekaj v dobro ljudi. Ko je pred tremi leti izvedel za Prostofer – prostovoljski projekt Zlate mreže, ki povezuje starejše in invalidne osebe (ki potrebujejo prevoz, a ne zmorejo uporabljati javnih in plačljivih prevozov) s starejšimi aktivnimi vozniki, ni dolgo razmišljal. »Čim hujši je pohlep po denarju, tem manj je skrbi za sočloveka,« pove, kaj ga je spodbudilo. Tri leta že spremlja ljudi po različnih opravkih – od zdravnika do upravnih enot in celo po nakupih. Ljudje ga imajo radi, ima vsaj trideset rednih uporabnikov, dobil pa je tudi priznanje za najbolje ocenjenega prostoferja.
Prostovoljna mreža voznikov Prostofer (organiziranih v okviru Zlate mreže, ki izboljšuje razmere za kakovostno življenje starostnikov v domačem okolju) je namenjena številnim starejšim ljudem, ki nimajo avtomobila, ne zmorejo več voziti, nimajo sredstev ali nekoga, ki bi jih spremljal, ali pa zaradi svojih potreb nočejo obremenjevati sorodnikov. Nastala je pred dobrimi tremi leti. Edvard Kužner je bil takrat že nekaj časa upokojen. Ker je vitalen, zdrav – za zdravje pridno skrbi – sploh pa zato, ker ne more sedeti pri miru, je že nekaj časa razmišljal, kako bi svoje življenje obogatil tako, da bi pomagal ljudem v stiski. Takrat je iz medijev izvedel za Prostofer in se prijavil. Projekt sicer povezuje prostovoljne voznike iz vse Slovenije, ker pa je Edvard Ljubljančan, se je odločil s prevozom pomagati ljudem našega glavnega mesta in njegove okolice. »Pri tem ne gre le za prevoz, marsikdo potrebuje tudi pogovor, toplo besedo. So ljudje, ki so osamljeni in se nimajo s kom pogovarjati.« Edvard je sočuten poslušalec, a v ljudi nikoli ne sili z vprašanji. Ko se z njimi že nekajkrat sreča in ga bolje spoznajo, mu marsikaj zaupajo. »Vsakdo ima svojo zgodbo. V treh letih sem jih slišal že veliko.« Niti mislil si ni, kakšne stiske lahko doživljajo ljudje, seveda pa vse, kar mu zaupajo, ostane pri njem. Na prostoferje se ljudje najprej obrnejo preko klicnega centra Zlate mreže, pozneje pa kličejo kar zasebno številko voznika, ki mu najbolj zaupajo. Z nekaterimi se je spoprijateljil. »Vseeno pa ohranjam nekaj distance, z uporabniki želim ohranjati spoštljiv odnos. Korektnost namreč zagotavlja trajnost,« je prepričan.
Več v Zarji, 24.1.2017
