Neko poletje me je povabil na morje. Pri Pulju je bil kamp Hare Krišne. Medtem ko so on in drugi iz ekipe sedeli na predavanjih, sem sama izkoristila smešne cene namestitve in odlične hrane, večino dneva pa preživljala na plaži. Nihče mi ni vsiljeval vere, nikogar ni motilo, da nisem razsvetljeno sedela v položaju lotosa. Zato se mi je prav on zdel pravi za pogovor o duhovnosti in veri v času, ko je zaradi nje čedalje več konfliktov.
Številni mislijo, da jih slava lahko osreči. Ali da bodo zadovoljni, ko bodo nekaj ustvarili, imeli družino … Vi imate vse to – pa vam je prineslo srečo?
Moj duhovni učitelj pravi, da imamo v srcu prazen prostor za Boga in da nič drugega kot duhovnost ne more zapolniti te praznine. Velik del moje sreče je povezan s starševstvom, ki je res nekaj lepega. Priljubljenost je dobra, vendar obilje ne pomeni nič, če je zraven tudi intelektualni šovinizem. Žal sem že doživel in videl, da denar ne reši nikogar. Ustvarjalnost je super, vendar jo hitro izničiš, če prevlada pohlep. Prepričan sem, da bi lahko nekatere stvari naredil tudi bolje, a je to razlog, da grem naprej. Pomembno je, kam boš usmeril svoje delovanje. Vsako obdobje življenja prinaša svojo odgovornost, naša telesa pa so le prehodna stvar. Vsak bi moral najti absolutno resnico, v vsakem živem bitju pa obstaja še nadduša, ki jo lahko vidite v milijon oblik. Pri tem ne boste našli zatočišča, ampak le olajšanje, ki je vedno začasno. Nekatere stvari so začasne. Tako bomo nekoč zapustili svoje drage ali oni nas. Bogastvo je začasno. V zahodnem svetu se na veliko zapravlja, vendar je vsaka še tako draga obleka le oblačilo za truplo.
Duhovnost vas torej zdaj osrečuje. Ampak s tem se niste rodili, odkrili ste jo v odrasli dobi. Kaj ste imeli pred tem? Slavo?
Že v vrtcu in osnovni šoli je bil vsak dober na nekem področju in je bil zato »slaven«, čeprav je bila slava zelo lokalna. V človeški naravi je, da si želimo vedno več, in tako je tudi s slavo. Ne berem časopisov, ne spremljam obvestil na družbenih omrežjih in ne štejem všečkov na Facebooku, ker niso iz krvi in mesa. Edino iz besed prejemam signale, zato šteje samo to. Človek ima v življenju le nekaj pravih prijateljev, ne more jih imeti 1200.
Kaj vas je napeljalo k duhovnosti?
Dokaj mlad, pri 25 letih, sem postal oče in s tem je prišla odgovornost, na katero nisem bil pripravljen. Čez noč nisem bil več središče svojega vesolja. Zavedal sem se, da ne poznam zadovoljivih odgovorov, ko me bodo otroci spraševali o svojih dilemah. Že v osnovni šoli sem iskal odgovore in predvsem prava vprašanja. Ugotovil sem, da materializem ni rešitev, zato sem vprašal nekatere ljudi, kaj mislijo o tistem, kar me je zanimalo. Od tistega trenutka sem imel na izbiro, da dotedanjo resnico sprejmem kot pravilno ali pa iščem naprej. Za vsako delo je potrebna samodisciplina, saj je treba zjutraj vstati, opraviti stvari, domačo nalogo. Vsak, ki trenira tenis, ne bo postal uspešen. V Splitu imamo še posebno veliko dobrih športnikov, umetnikov, glasbenikov in ni lahko priti iz povprečja. Ljudje zato hitro izgubijo voljo, s tem pa izgubijo vse. Za uspeh je potrebno trdo delo, ki ti da stabilnost. Duhovnost je tu lahko zelo pomembna, saj daje uteho, ko ti je težko.
Ali ste ob svojem iskanju resnice preučili vse religije in se potem odločili za vam najbližjo?
Ena od pomembnih stvari je bilo vegetarijanstvo, saj sem se zavedal, da ljudje nismo tako obupani in lačni, da bi morali za hrano nujno pobijati živali. Ne razumem, da nekdo pobija živali za denar, in zato me je ta etičnost privabila. Vsak človek ima dušo na drugi ravni, v vseh oblikah svetovnih duhovnosti. Vsak, ki se s tem ukvarja, si zasluži moje spoštovanje. Jaz sem pač izbral tisto, kar je bilo meni najbliže.
Več v reviji Zarja št. 4. 24. 1. 2017
