Sestri sta otroka nasilnega alkoholika in trpeče požrtvovalne matere, ki ju je ščitila, kolikor je mogla in znala. Ko sta odrasli, sta kar se da hitro odšli od doma, in ko sta se zaposlili, sta hoteli mamo ločiti od očeta. Ni hotela, ni želela obviseti hčerama na grbi, predvsem pa ni mogla zapustiti samega podivjanega moža. Prenašala ga je zaradi trenutkov, ko je bil dober človek, čeprav so bili strašno redki – tako je vsaj opravičevala svoj pekel. Starejša hči, ki se je že v otroštvu kdaj uprla očetu, živi v srečnem zakonu, mlajša je poročena drugič, obakrat je naletela na alkoholika in jo pokonci držijo antidepresivi. Zakaj ponavljamo napake svojih staršev, zakaj lahko nesrečno prtljago, ki smo jo dobili doma, vlečemo s seboj vse življenje in jo včasih odnesemo v grob?
Zgodba o sestrah je iz naših krajev in ni neobičajna. Če se malo ozrete naokoli, boste našli celo vrsto očetov, ki pretepajo svoje otroke, ker je pač njihov oče pretepal njih; matere, ki ukazujejo vsem in nadzorujejo vse okrog sebe, ker so tudi njihove matere to počele; ljudi, ki ne zmorejo nobene prisrčnosti in prijaznosti, ker pač tega niso navajeni od doma – in tako dalje. Še posebej problematično je, če vzorci obnašanja, ki smo jih posrkali v otroštvu, niso zelo vidni in skrajni, pa nam kljub temu uničujejo življenje in trgajo normalne človeške vezi. Ker imamo na knjižnem trgu kar precej knjig, ki nas lahko opozorijo na težave, ki se jih morda niti ne zavedamo, je pametno kakšno prebrati. In poiskati pomoč strokovnjaka. Ena takšnih, ki jih lahko toplo priporočamo, je »Ali postajamo naši starši« avstrijske terapevtke dr. Silvie Dirnberger- Puchner, ki je imela pred nedavnim tudi predavanje v Ljubljani. Knjiga ima pomenljiv podnaslov »Umetnost spremeniti svoje življenje «, ki seveda takoj pritegne. Le kdo ne bi hotel bolje živeti, ne da bi bil pogoj zadetek na loteriji? Tudi tisti, ki nimajo nobenih denarnih težav, pogostokrat zaidejo v tako neznosne stiske, da ne vidijo izhoda – pa nihče ne razume, zakaj. Še najmanj sami.
Vstala z vozička in živela. V Zarji vam pogosto predstavljamo skoraj čudežne zgodbe, v prejšnji izdaji denimo o ženski, ki se je osem let potikala po psihiatričnih ustanovah, na koncu pa je vzela življenje v svoje roke, odvrgla zdravila in – ozdravela. Ali pa o hčeri alkoholika, ki si je kljub grozljivemu otroštvu in ponavljajočim se čustvenim težavam ustvarila srečno družino in napisala knjigo o tem. So to res čudeži?
Avtorica knjige Ali postajamo naši starši je doživela tipično nesrečno otroštvo, ki ga poznajo številni med nami. Starši so bili nasilni, za Silvio in njenega brata se niso brigali, so ju pa izdatno uporabljali za medsebojne obračune, tudi potem, ko so se ločili. Videti je bilo, da je Silvia vendarle srečno prebolela otroštvo. Postala je medicinska sestra, imela je že dve leti starega otroka, ko se je nanjo zgrnila avtoimunska bolezen – zdravniki so ji napovedali, da ne bo nikoli več hodila. Pristala je na vozičku, kljub pomoči kolegov iz ustanove, kjer je delala, je šlo vse samo navzdol. Celo duhovnika so ji poslali, če bi se stvari nenadoma še bolj poslabšale, in v tem trenutku se je nebo odprlo in poskrbelo za čudež. Duhovnik je bil namreč tudi psihoterapevt in je takoj zaslutil, da bolezen mlade ženske ni predvsem tele sna. Prepričal jo je, da se splača poskusiti s terapijami, in takoj po prvi je ugotovila, da ji pomaga. Dve leti je trajalo, da je pometla nesnago iz otroštva, da je znova shodila in se po dolgoletnem izobraževanju tudi sama pridružila terapevtom, ki pomagajo ljudem, da najdejo pot do samih sebe.
Več v reviji Zarja št. 3. 17. 1. 2017
