Ima torej tretjo stopnjo univerzitetne izobrazbe, po do zdaj znanih podatkih ni prepisala doktorata, kar v tujini takoj ugotovijo, smola je le, ker primerljivega študija v Sloveniji ni (zato je najbrž tudi šla na študij v Anglijo). Se pravi, da bi morala po naši (oprostite) zblojeni zakonodaji pred svoje ime namesto dr. pisati večbesedni angleški naziv, ki ga seveda nihče ne razume. Drznila si je svojo stopnjo izobrazbe prevesti v mednarodno razumljiv naziv, saj je dr. pač nekaj, kar ne pušča dvoma, in od svojega lastnega ministrstva fasala 10.000 evrov kazni, ker je kar na 395 diplom zapisala dr. namesto Phd skupaj z obrazložitvijo, od kod naziv izhaja. Prvostopenjsko sodišče je kazen potrdilo, potem pa se je sprožil vihar. Na naših univerzah je kar nekaj doktorjev, ki so svoje nazive pridobili na prestižnih univerzah in morda niso povsem »pravilno« zapisani, pa do zdaj nihče ni podvomil o njih. Akademska srenja se je končno zganila in zelo glasno stopila v bran svoji kolegici. Državni sekretar z ministrstva za kulturo se je nespretno izgovarjal, da je zakonodaja pač takšna, ministrica se je skrila. Jaz bi se tudi. Le kako ljudstvu pojasniti takšno očitno oslarijo?
Mariborska dekanja je očitno računala, da je mogoče pričakovati vsaj od sodišča nekaj zdravega razuma, zato prej ni povzročala cirkusa, ki si ga primer vsekakor zasluži. Ampak tudi sodišče se je po najkrajši poti naslonilo na občinski plot in ugotovilo, da je »zakonodaja pač takšna«. Nobenega poguma, nobene inventivnosti, nobene široke obrazložitve, da gre za spodrsljaj v pravnih aktih, ki ga je treba takoj popraviti. V bistvu je to naloga ministrice in njenega sekretarja, a ne?
Če pade v pravno politično kolesje dekan univerze, je veliko možnosti, da se bo sprožil vihar, če je razlog za pregon neumnost, kot je ta z dr. In se bo kaj razčistilo. Kaj pa, ko je žrtev človek, ki nima velike medijske teže, pa čeprav morda sploh ni niti neizobražen niti reven? Prav tega se neznansko bojimo – da bomo namreč žrtve bedastih predpisov, za katere sploh ne vemo, ki so skregani s pametjo in pravičnostjo, pa bomo vseeno kaznovani, ker se ne bo nihče zavzel za nas. In nam bodo prodali na dražbi hišo, ker dolgujemo 200 evrov, vzeli pred blokom parkirišče, ker ni bilo pravilno vpisano v zemljiško knjigo, čeprav so ga stanovalci skupaj s stanovanji plačali. Ali pa se bo od kod privalil zakon, ki še zmeraj velja, ker ga ni nihče preklical – da je recimo treba prešuštnicam za kazen žgati konopljo v dlaneh, kot se je to zgodilo Meti v Samorastnikih? Angleži imajo še vse polno takšnih zakonov, ob katerih se občasno smejijo, ko priplavajo na dan. Nisem prepričana, da jih pri nas ne bi uporabili.
Seveda nas nič ne tolaži, da je lahko popolnoma brezumna tudi visoko razvita demokracija, ki nam je menda zgled. Andreas Breivik je dobil tožbo proti norveški državi, ker da z njim ravna nehumano. V zaporu ga je namreč izolirala in mu ne dovoli razpečevati oglasov za širjenje kroga njegovih somišljenikov. Nenavadno, a ne? Ne le da je dobil za 77 ugaslih mladih življenj 21 let (kaj bodo z njim, ko pride na svobodo?), zdaj bi še rad iz zapora vodil svojo nacistično stranko. Država se bo vsekakor pritožila.
Oprostite, ali nismo demokracije in prava vendarle malce napačno razumeli?
