Ko je 13-letni Armenec Gevorg Petrosyan pred skoraj dvajsetimi leti z očetom in starejšim bratom ilegalno prišel v Italijo, si verjetno niti v sanjah ni predstavljal, da bo čez nekaj let postal slaven. Mali begunec je kot brezdomec živel na milanskih ulicah, spal na železniških postajah in se preživljal z občasnimi krajami. Ko se je nekega dne zatekel v telovadnico, kjer so trenirali tajski boks, se mu je življenje obrnilo na glavo: trener je prepoznal njegov talent, ga vzel pod svoje okrilje in rešil ulice. Danes je 31-letni Petrosyan svetovni profesionalni prvak.

Tole zgodbo je pred kratkim v azilnem domu na Viču pripovedoval Andrej Žveglič, selektor slovenske reprezentance v tajskem boksu in predsednik ŠD TBK Khun kao Ljubljana, po poklicu kriminalist, ko je prosilcem za azil prišel predstavit svoj klub. »Idejo o športni integraciji sem predstavil Faili Pašić Bišić, ki ima dolgoletne izkušnje z begunskim vprašanjem in migracijami doma in po svetu ter je za svoje delo dobila številna, tudi mednarodna priznanja. V sodelovanju smo začeli projekt športne integracije beguncev v Sloveniji. V 17 letih, odkar sem trener, je šlo skozi moje roke ogromno različnih mladih ljudi, precej tudi takih, ki jim je v življenju zelo slabo kazalo, nekateri so bili že kar hudi prestopniki in so nad njimi že skoraj vsi obupali. V klubu smo jim pomagali, nekateri od njih so se pobrali. Nekateri so pozneje postali celo državni prvaki, Slovenijo so zastopali tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih.« Kdo ve, morda pa se tudi med tokratnimi prosilci za azil skriva kakšen še neodkrit talent in bo tako kot Petrosyan, ki zdaj predstavlja Italijo, zastopal barve naše države?

Talentirani 14-letni Hussein iz Afganistana. Pa smo šli preverit, ali se v klubu Khun kao, edinem klubu v Ljubljani, v katerem tajski boks trenirajo pod okriljem krovnih svetovnih organizacij I. F. M. A. in W. M. C. ter je član Slovenske zveze tajskega boksa, med begunci skriva kakšen podoben fant, kot je Armenec Petrosyan. Dogovorili smo se, da se v telovadnici dobimo dobro uro pred uradnim začetkom treninga, da fantom ne bi bilo preveč nerodno in bi se v miru lahko pogovorili. Od sedmih, ki na treninge prihajajo iz azilnega doma na Viču, so prišli štirje, en Iranec in trije Afganistanci. Nazadnje smo poklepetali le z najmlajšim, 14-letnim Husseinom iz Afganistana. Edini med njimi že tekoče govori slovenščino, naučil se jo je v samo šestih mesecih, med njimi je tudi najbolj talentiran za tajski boks. Očitno ne samo za boks. Mene, ki se na borilne veščine ne spoznam, je navdušil s slovenščino in prisrčnostjo. Hussein je zelo vljuden in prijazen fant, očitno dobro vpliva tudi na svojega leto dni starejšega brata Nabija, tudi on namreč zelo zavzeto trenira. Hussein in Nabi sta tudi sicer precej povezana. Poleg tega, da sta soborca v ringu, sta tudi sošolca v osmem razredu v Osnovni šoli Livada. »Imam še dva brata, desetletnega Alija in osemletnega Amirja. Tudi onadva sta na začetku hodila na treninge. Ali se je potem odločil, da bo rajši treniral nogomet, in zdaj igra za klub Olimpija, Amir pa je ugotovil, da je za resne treninge še premajhen, in se bo raje posvetil učenju slovenščine.« Čeprav sta Hussein in Nabi še zelo mlada, ju je trener zaradi njune zavzetosti in nadarjenosti že uvrstil v skupino, v kateri trenirajo tekmovalci. »Fanta sta zelo disciplinirana, redno prihajata na treninge, ne zamujata, tudi v šoli imata dobre ocene. Eden od pogojev, to velja za vse, ne samo za begunce, je, da na treninge lahko hodijo le, če imajo v šoli dobre ocene in se na treningih obnašajo v skladu s pravili kluba,« se je v najin pogovor vključil trener Žveglič. Hussein mi je ponosno povedal, da je ravno tisti dan pri matematiki dobil petico, pri slovenščini pa trojko. »Slovenski jezik je zelo težak. Ne razumem še vsega, se pa trudim, tudi zato, da lahko hodim na treninge. Tajski boks mi je res zelo všeč. Želim si tudi tekmovati, rad bi dobil medaljo.« Tudi fantje, s katerimi trenira, so mu všeč. »Zunaj treningov se še ne družimo. V prostem času se družim s sošolci, s katerimi hodim v šolo. Gremo v kino in se potepamo po mestu.« Ko sem ga vprašala, ali si želi ostati v Sloveniji, so se mu oči zasvetile. »Zelo si želim. Slovenija je zelo lepa, všeč mi je tu. Rad bi postal tudi del reprezentance in na tekmovanjih zastopal Slovenijo.« V najin pogovor se je vključila še fotografinja Mateja in ga pobarala, ali morda pogreša prijatelje v Afganistanu. »Jih pogrešam, vendar tam skoraj nikogar ni več. Moj dobri prijatelj zdaj živi v Turčiji, eden je na Švedskem, eden v Nemčiji. Z vsemi se pogovarjam po telefonu. V Afganistanu je ostal le še eden od mojih dobrih prijateljev. On zdaj živi v Kabulu. Tam je zelo nevarno, talibani pobijajo ljudi. Nas, ki smo Hazari, še posebej ne marajo. « Da bi družino obvarovali pred streli ponorelih talibanov, so se Husseinovi starši pred devetimi meseci odločili, da spakirajo svoje imetje in gredo na pot. »Bilo je naporno potovanje. Potovali smo z vlakom in ladjo, veliko smo hodili tudi peš. Strah me je bilo. Zelo sem vesel, ker je tu varno. Radi bi ostali. Tudi mama in oče zdaj hodita v šolo in se učita slovensko.«

Več v reviji Zarja št. 1. 3. 1. 2017