Številni s cmokom v grlu spremljajo zgodbo nekdaj uspešnih in velikih slovenskih podjetij, ki danes drugo za drugim propadajo. Zdaj je vrsta na Tovarni nogavic Polzela. Že mesece se v povezavi z njo vije prava jara kača upov in razočaranj, in čeprav so jo nekateri že pokopali, saj so prepričani, da bo šla vsak hip v stečaj, drugi kljub temnim oblakom, ki se zgrinjajo nad njo, menijo, da obstaja rešitev.
Kakšna je usoda 90-letne tradicije? Leto 1927 se je pisalo, ko so v nekdanji zapuščeni lesnopredelovalni tovarni, po novem imenovani Polzela, tovarna navadnih in tkanih pletenin, zabrneli prvi stari tekstilni stroji. Sem sta jih pripeljala Švicarja Albert in Teodor Reiser, ki sta pred tem že imela v lasti tovarno nogavic na Moravskem. V prvih desetletjih je proizvodnja nogavic v podjetju strmo rasla, proizvodnja pa se je v vseh pogledih posodabljala. Ob koncu druge svetovne vojne je tovarna slovela kot sodobno opremljen industrijski obrat s 350 zaposlenimi in z letno proizvodnjo 1,8 milijona parov nogavic, predvsem moških, nekaj pa tudi bombažnih ženskih. Njihova pot se je še naprej vzpenjala, ko so leta 1962 podpisali petletno pogodbo s kanadskim podjetjem Polex AG, kar je bil prvi pogodbeni odnos z vlagateljem tujega kapitala v obliki opreme, repromateriala in sodobne tehnologije v jugoslovanskem nogavičarstvu. Pridobljeno znanje in prisotnost v tujini sta podjetju omogočila, da je leta 1969, le leto po premieri v svetu, izdelalo lastno fino žensko hlačno nogavico Peggy. Ta je prinesla potrebe po novih strojih, s katerimi se je podjetje umestilo med najkakovostnejše in najproduktivnejše v Evropi. Kmalu so podpisali pogodbo s švicarskim podjetjem Du Pont za dobavo lycre, ki se uporablja še danes, leta 1975 pa so poleg proizvodnih prostorov odprli prvo lastno prodajalno. Tega leta je bilo v tovarni zaposlenih že 1200 delavcev, letna proizvodnja pa je bila 26 milijonov parov nogavic. Njihova zgodba se pripoveduje kot uspešnica vse do začetka devetdesetih let, ki so prinesla izgubo velikega dela trga nekdanje skupne države. Krčiti so se začela delovna mesta, podjetje se je začelo zadolževati. Konec julija leta 2015 so tovarni zaradi neplačanih prispevkov blokirali račune. Tako je ostalo do konca avgusta, ko je vodenje družbe prevzel nekdanji predsednik uprave raškega Pinusa, Marko Klemenčič. Da je bila družba ob njegovem prihodu v kritičnem stanju in da je podjetje ves čas delovalo na robu svojih zmožnosti, na kar je nenehno opozarjal, je Klemenčič poudaril na novinarski konferenci prejšnji teden v Žalcu. Brez kančka dvoma lahko povemo, da se je kljub vsemu zdelo, da bo Polzeli vendarle uspelo. Pred letom dni so namreč začeli proizvodnjo eko konopljenih nogavic, katere pobudnica je bila Eko civilna iniciativa Slovenije. Nova priložnost za propadajočo tekstilno industrijo se je zdela obetavna, govorilo se je že o vnovičnem zanimanju tujcev za tovarno Polzela in njene izdelke, maja so dobili denarno pomoč države. Od tod naprej postane vse nekoliko zamegljeno in razdeljeno na dva pola, ki pripovedujeta dve popolnoma različni zgodbi.
Vsi niso verjeli v uspeh. Avgusta letos so Tovarno nogavic Polzela vključili v postopek dokapitalizacije, oktobra je s položaja odstopil Marko Klemenčič, SDH je začel iskati nove lastnike, večina od približno 230 delavcev je medtem doma. Osrednja zgodba prejšnjega tedna je bila novica, da si je zdaj že nekdanji prvi mož tovarne Marko Klemenčič izplačeval previsoko plačo (vsega skupaj naj bi se nabralo 28.000 evrov) in s tem zlorabil svoj položaj.
Več v reviji Zarja št. 51. 20. 12. 2016
