Prijazne prostovoljke, vključene v solidarnostni projekt Starejši za starejše, so nam te dni pomagale, da smo nekaj upokojencem, ki živijo sami in na meji revščine, polepšali praznike s tem, ko smo jim podarili potico in božično zvezdo. Še v sanjah ne bi pomislili, da bomo v bloku v samem središču Ljubljane našli 98 let staro gospo Nežo, ki živi v človeka nedostojnih razmerah. Kdo je odgovoren za starostnika brez družine, ki ne more poskrbeti zase?
Dobrega dneva že dolgo ni bilo. Čeprav nas je gospa Helena, k i kot prostovoljka upokojenka že nekaj časa sodeluje v projektu Starejši za starejše, ob srečanju pred blokom opozorila, da je v Nežinem domovanju kaotično in žalostno, smo bili osupli nad tistim, kar smo videli. »Nedavno smo jo odkrili in zdaj jo s še eno gospo obiskujeva po svojih močeh,« je povedala Helena, ki je bila kljub bolezni skupaj z nami pripravljena obiskati Nežo.
Vrata nam je po dolgem čakanju odprla drobna, krhka in zgrbljena gospa, ki je v pižami, katere hlačnice so se ji zapletale okoli nog, ker so bile predolge, s težavo pridrsala do vrat. Njen dom je bil nekoč lepo urejeno enosobno stanovanje z balkončkom in celo vrsto gobelinov po stenah, ki jih je, kot nam je povedala, sama izdelala, zdaj pa je v strahotnem neredu. Neža pravi, da je bila rojena leta 1918, a ji ne moremo povsem verjeti, ker je precej dementna.
Razveselila se je vonja po sveži potici in lepe božične zvezde, hkrati pa ji je bilo nerodno zaradi nereda. »Telesno sem zelo šibka in zato vse prelagam na jutrišnji dan, ko se bom morda bolje počutila, a takšnega dneva že dolgo ni bilo. Zelo me boli, da živim v tem neredu,« se je opravičevala.
Orfi, Tiči in Tičiko. Povedala nam je, da je farmacevtska laborantka, da je nekaj časa delala tudi v Nemčiji, da ji je hči zamerila, ker je veliko delala in ji zaradi tega ni posvečala toliko časa, kot si je hči želela. Menda se ji je hči odrekla in zdaj že dolgo nimata nobenih stikov. Razgovorila se je o minulem življenju, predvsem o otroštvu. Povedala je, da zelo pogreša babico in dedka, s katerima je živela, ko so še imeli svojo klavnico in mesnico, pa hlapce in deklo, ko so najemali delavce ... Najraje govori o preteklosti. Občasno je med pogovorom glasno zastokala zaradi močne bolečine v vratu in ramah ter se nekaj časa držala za glavo.
»Kje so moji ptički?« je večkrat vprašala in se s težavo ozirala naokoli, saj jo močno ovirajo bolečine v ramah. Trije papagajčki, Orfi, Tiči in Tičiko, so se pred nami umaknili in posedli na okvir Nežinega portreta, ki visi nad posteljo. Težko bi spregledali dejstvo, da očitno vse dneve letajo po stanovanju in za seboj puščajo svoje iztrebke.
Lakota, neplačane položnice, opomini. »Ste danes kaj jedli?« jo je vprašala gospa Helena, a vprašanje očitno ni prišlo do nje. Včasih so ji vsak drugi dan dostavili topli obrok, potem pa so, ker ni pravočasno plačala hrane, dostavo ustavili. V kuhinji smo našli prazne menažke, ki so jih, potem ko so ustavili dostavljanje hrane, preprosto pustili v njenem stanovanju.
Gospa Neža ima nekaj več kot 300 evrov pokojnine. S tem denarjem je nekako shajala, čeprav ves čas na meji revščine. Zdaj očitno ne zna več poskrbeti zase in za vse obveznosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje. Vprašali smo jo, ali redno plačuje položnice. »Znam plačati, a sem tako šibka, da ne morem od doma,« je povedala in z roko zamahnila proti kuhinjski mizi, češ da so tam neplačane položnice.
Res je, na mizi je bil zajeten kup položnic, ob njih pa opomini in pisma s sodnimi žigi. Helena nam je povedala, da so ji pred časom že izklopili elektriko, da pa sta glede tega skupaj ukrepali s patronažno sestro. Puščal je lijak, pa sta ga dali popraviti na račun socialne službe. Patrona žna sestra, ki pride enkrat na teden, je prostovoljki Heleni dejala, da je po njenem mnenju v primeru gospe Neže socialna služba odpovedala na vsej črti.
Več v reviji Zarja št. 51. 20. 12. 2016