Od prvega dne, pravzaprav od prvega trenutka, ko je stopil pred svetovno javnost, je papež Frančišek postal pravi posebnež v komuniciranju. Spomnimo se, da je zbrano množico na trgu svetega Petra v Rimu najprej pozdravil s povsem običajnim nagovorom: dober večer. Tako je v navadi pri nas, da najprej pozdravimo, je v nič kaj papeškem slogu pozneje pojasnil. Tak je bil začetek in nadaljevanje ni bilo nič drugačno. Papež je ob vsaki priložnosti delal izjeme v sporazumevanju z ljudmi, ki si jih pri njegovih predhodnikih ni bilo mogoče niti predstavljati. V roke je vzel telefon in poklical koga, s katerim se je želel pogovoriti, mu sporočiti svoje želje in spodbudo. Včasih so bile to preprosti ljudje, drugič vplivni intelektualci. Papeževa neposrednost ne pozna razlik.

Molim za smisel za humor. Nekaj tednov pred osemdesetim rojstnim dnem, ob koncu svetega leta, je papež naredil še eno posebnost: dvema italijanskima novinarjema je dal intervju in v njem sproščeno govoril o vsem: o stvareh, ki se nanašajo na Cerkev in njeno doktrino, o preizkušnjah ljudi, ponižanih, o spoštovanju žensk in mater ter o tem, kako vidi sodobni svet. Pri tem je bil večkrat zelo oseben. Kot iz potrebe, da se pogovarja kot preprost in ponižen človek, je povedal tudi veliko osebnih stvari. Človeška lastnost, ki je najbližja božji milosti, je smisel za humor, je ob neki priložnosti že prej dejal papež. Nenavadna trditev za papeža, a v intervjuju je še pojasnil: »Vsak večer molim za milost, da bi ohranil smisel za humor, tako kot v čudoviti molitvi svetega Tomaža Mora: 'Gospod, nakloni mi smisel za humor. Tako se bom lahko smejal, ko bom slišal šalo.' Mar ni to čudovita molitev? « Smisel za humor nas dvigne, spomni nas na bežnost in minljivost, stvari nam prikaže v duhu odrešitve naših duš. Seveda gre za človeško lastnost, a je zelo blizu božji milosti, je pojasnil papež in dodal, da nas humor pred Bogom naredi otroke in nam daje možnost, da ga slavimo z nasmehom.

Še eden od izrazov, ki ga je papež uporabil v pogovoru: kardioskleroza. Izraz ni zares medicinski, a zelo dobro opisuje bolezen današnjega časa: otopelost srca, nezmožnost za zbliževanje. Kot zdravilo lahko pomaga le revolucija v sočutju.

Še nekaj stvari, s katerimi papež ohranja vitalnost: »Molim in trdno spim, da me nič ne prebudi, niti potres. Potrebujem šest ur spanja, a to mi zadostuje, da se napolnim z močmi.«

Več v reviji Zarja št. 51. 20. 12. 2016