Poznam mamo, ki ima dva sina športnika. Dva garaška nadarjena fanta, ki že dosegata lepe rezultate, a jih najverjetneje ne bi, če ne bi njuni starši vložili ogromno časa in sredstev v to, da fanta lahko trenirata. Ničesar mi ni žal, pravi mama, ki ne obžaluje ne porabljenega časa, ko fanta vozi na treninge, ne denarja. Vendar ji je zadnjič temeljito odneslo pokrov, ko je morala za mlajšega plačati 25 evrov za obvezni letni zdravniški pregled. Moramo res vse plačati starši, se jezi.

Pa ni bila edina besna: ogorčen je bil tudi zdravnik, ki ji je povedal za primer mame z več sinovi športniki – ta ne more vsem hkrati plačati pregleda, zato pripelje vsak mesec enega. Da ji on pregleda in potrdila sicer ne bi zaračunal, je rekel, a mora, ker mu gledajo pod prste.

Saj se vsi zavedajo, da so zdravniški pregledi za športnike potrebni. Oh, še kako so potrebni, pravi Klemen Avbelj, trener v Tekaškem smučarskem klubu Jub Dol: »Dobro je, da vem, kaj se z otrokom dogaja. Nekateri imajo tudi prirojene težave in je treba paziti, da otroka preveč ne obremenjujemo. Starši včasih tudi kaj pozabijo povedati, zato lahko iz teh zdravstvenih poročil izvem marsikaj, česar nisem vedel. Zelo pomembno je vedeti take stvari.«

Klubi in športne organizacije iščejo rešitve, kako bi staršem odvzeli del finančnega bremena. Tako na primer Druga gimnazija Maribor sodeluje z Inštitutom za medicino športa pri mariborski Medicinski fakulteti. Na ministrstvu za šolstvo in šport vsako leto kandidirajo za sredstva, ki jih potem namenijo samo za preglede in rehabilitacijo športnikov.

Tudi majhni klubi, kot je dolski, skušajo staršem olajšati breme, povsem jim ga pa ne morejo odvzeti. »Klub da veliko, pokrije denimo vse prevoze na treninge. Šestkrat na teden smo na Pokljuki. Del priprav pokriva Smučarska zveza. Še vedno pa je velik del na starših,« pravi trener.

Zainteresirani sponzorji naj se javijo. Tole pravzaprav ni članek o teku na smučeh, izbrali smo naključen šport in naključen klub. Tek na smučeh zagotovo ni med najdražjimi športi, poceni pa vendarle ni: »Na sezono potrebuje tekmovalec dva ali tri pare smuči, ki pa jih lahko uporablja dve sezoni. Smuči stanejo od 130 evrov naprej, vezi 30 evrov, palice 50 evrov, potrebuje pa dva para, tudi čevljev potrebuje dva para … to ni poceni. Potem so tu priprave, v moji skupini na primer dve ali tri na leto – to je 60–100 evrov. Strošek je letos še večji, ker se z Dola pri Ljubljani ves čas vozimo na Pokljuko, saj je samo tam sneg za tekače.«

Klemen, ki je nekoč tudi sam treniral tek na smučeh, se spominja, da je bilo v tistih časih drugače: »Vsekakor se je povečal strošek že pri opremi. Ta je bila nekoč cenejša, vse drugo je bilo tako rekoč napol zastonj, zdaj pa je vse na starših.«

Pomagata občina – ki so ji za podporo zelo hvaležni, poudarja Klemen – in glavni sponzor, brez katerega klub sploh ne bi mogel delovati. Manjše sponzorje že od nekdaj iščejo tudi starši sami: »Od manjših sponzorjev, ki so jih pripeljali starši, so tudi tekmovalci nekaj dobili. Tudi zdaj imamo sistem, da če starši pripeljejo sponzorja, dobijo neki odstotek tekmovalci, ostalo pa klub. A mali sponzorji so redki. Zdaj ko je bila kriza, je tega žal vedno manj.«

Brezno široko zija. Kriza se, jasno, pozna tudi državi, ki je sicer polna lepih besed in načrtov za spodbujanje športa med mladino, denarja pa je vedno manj. Medklic statistike, ki nestrpno tapka z nogo in čaka, da bo prišla do besede: kriza se je najbolj poznala na ravni izdatkov gospodinjstev, ki imajo največji delež izdatkov prav pri športu.

Modeli za razdeljevanje državnih sredstev so sicer dodelani, a kaj, ko je vedno manj tistega, kar bi lahko delili. In je zato še kako pomembno, da ima mladi športnik starše, ki so sposobni in voljni vlagati v njegovo športno kariero. Kako pa se piše otroku, ki je morda noro nadarjen, nima pa staršev, ki bi zmogli podpirati njegovo ljubezen do športa? »Nisem še imel takega primera,« se zamisli Klemen. »Saj se potrudimo, da vsem damo enake možnosti, ampak že pri nabavi opreme lahko nastanejo razlike med otroki. Mi se zares trudimo. Mlajšim omogočimo najem opreme – klub ima določeno število parov smuči in čevljev – tako da je prvih nekaj let šport zanje poceni, 50–60 evrov za najem smuči in čevljev na sezono. Ko pa pridejo v starejšo skupino, stroški narastejo. Tu res potrebujejo več denarja, saj začnejo tekmovati. Otroci hočejo biti čim bolj uspešni, starši postanejo ambiciozni in jim kupijo opremo. Tisti, ki imajo manj, so tako hendikepirani.«

Da se socialni prepad poglablja tudi v športu, opozarjajo tudi drugi strokovnjaki. Klubi, ki so se jim zaradi krize zaprle druge pipice, državne in sponzorske, so prisiljeni zviševati vadnine, ki si jih družine v finančni stiski ne morejo več privoščiti. In tako postaja bazenček bodočih slovenskih športnih prvakov vse bolj plitek. Če se ne bodo nehali vrteti v začaranem krogu, bodo v bazenu ostali samo še otroci premožnejših. Še posebej drago je, če ima otrok sicer rad šport, a je manj uspešen od vrstnikov, klubi namreč več olajšav ponudijo uspešnejšim tekmovalcem, drugi pa so še vedno zelo odvisni od svojih najzvestejših sponzorjev, torej staršev.

Več v Zarji št. 51, 20.12.2016