Slovenski filharmoniki stavkajo. Če direktor ne odstavi nepriljubljenega dirigenta, ne bo novoletnega koncerta, grozijo. Dirigent sam noče oditi, javnost, ki o zakulisju v orkestrih malo ve, pa je zmedena. Kdo ima prav? Sme dirigent po svoje presedati glasbenike na odru? (Sme, ni pa pametno.) Sme direktor sam, brez blagoslova orkestra, nastavljati šefa dirigenta? (To vsekakor ni običajno.) In medtem ko tuji mediji ob stavki začudeno dvigujejo obrvi, smo filharmonike pustili, da ta zamotani klobčič sami odvijejo, in si šli ogledat orkestre in dirigente po svetu. Tole smo ugotovili: v odnosu med dirigentom in orkestrom je harmonijo redko najti. Nemogoče pa ni.
Dirigent se začne pri šestdesetih, je veljalo nekoč – to je bil mrk, posušen možakar v fraku, ki je na podiju pred orkestrom mahal s palico. Predvsem pa je bil obvezno star. In avtokratski, pa seveda temperamenten – dirigenti so radi, predvsem na vajah, lomili dirigentske palice, zmerjali glasbenike ali demonstrativno odvihrali iz dvorane. Orkestri so se jih bali in občinstvo se je spraševalo, kaj je na njih tako posebnega, saj mahati s palico zna vendar vsak!
Ti časi so minili. Večinoma. Nekateri dirigirajo v puliju, najdete celo take, ki dirigirajo brez palice. Veliko uspešnih dirigentov je danes mladih in karizmatičnih. Oh, in vljudnih do svojih glasbenikov. Nekatere imajo orkestri celo radi. Resno. Po drugi strani pa so se nekateri orkestri – predvsem manjši – odločili, da dirigenta sploh ne potrebujejo. »Vsak osel lahko dirigira,« je nekoč rekel dirigent Arturo Toscanini, »ampak delati glasbo, to je pa težko!«
Dirigiramo tudi na stranišču. Dirigiranje, ste to vedeli, je razmeroma mlad poklic: prvi orkestri so bili majhni in niso potrebovali dirigenta, šele konec 18. in v 19. stoletju, ko so orkestri postajali vse večji, so začeli potrebovati nekoga, ki je nakazoval tempo in koordiniral igranje. Prvi violinist, ki je to počel dotlej, ni več zadoščal. In tako je na podij stopil dirigent, edini človek na odru, ki nima inštrumenta in ne proizvaja nobenega glasu (no, teoretično, ampak če sedite blizu dirigenta, lahko včasih kakšnega slišite prepevati).
In potem so šli dirigenti v manj kot stoletju od nič do sto – v dvajsetem stoletju je dirigent postal zvezda. Dirigent je bil kralj. Dirigent, ne skladatelj, je bil tisti, ki je v resnici (raz)prodajal koncerte in plošče. Arturo Toscanini je bil prva dirigentska zvezda. In se je tega tudi dobro zavedal. Njegove vaje z orkestrom so bile prave drame. Polomljene palice so nehali šteti. Herbert von Karajan, pred katerim so njegovi Berlinski filharmoniki trepetali kar 35 let, je na vrhuncu svoje slave samo s svojo podporo lahko ustvaril zvezdo. In skoraj ponarodeli rek »Mozart se je rodil v Salzburgu, rojstnem mestu Herberta von Karajana« je bil samo napol šala. Von Karajan je bil ne le zvezda, postal je tudi multimilijonar. Tako kot Madžar Georg Solti, ki so mu ljubkovalno rekli »vreščeča lobanja« – »lobanja« zato, ker je bil plešast, vreščečega dela pa ni treba pojasnjevati. Nekateri pevci so z njim delali le enkrat, potem pa jih ni moglo nič več prepričati, da bi izkušnjo ponovili. V nekrologu leta 1997 ga je nekdo imenoval »zadnji od zares avtokratskih dirigentov«. Oh, ni bil zadnji, kje pa!
George Szell, še en v ZDA priseljeni Madžar, je bil strah in trepet svojega orkestra v Clevelandu. Sposoben je bil na mestu odpustiti glasbenika, ki se je prevečkrat zmotil ali ki je naredil usodno taktično napako in je maestru ugovarjal. Szell je bil perfekcionist v vsem – čistilno osebje je učil vihteti metle in je hotel imeti odločilno besedo tudi pri znamki toaletnega papirja v straniščih.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je s prihodom zgoščenk počasi zašla superslava dirigentov. Niso bili več tako ekskluzivni, posnetki so postali poceni in lahko dostopni. Klasična glasba se je demokratizirala, glasbeniki so se združili v močne sindikate, moč je od dirigentov in glasbenih založb začela odtekati h glasbenikom. »Danes je razmerje med dirigentom in glasbeniki bolj sproščeno, bolj tovariško, z manj strahospoštovanja,« pravi Mark Elder, glasbeni direktor Hallé Orchestra. »Igranje glasbe ni nič drugačno, vendar morajo zdaj dirigenti kazati spoštovanje.« No, ne vsi.
Več v Zarji št. 51, 20.12.2016
