Najeli so rešilni avtomobil in prosili zdravnika dr. Silva Koprivo, da Nežo med prevozom spremlja, kar je tudi storil. Neža je zdaj na zdravljenju v tujini. Veliko vlogo je pri tem odigrala Duša Trobec Bučan, teta Nežine mame. Pogovor z njo je nastal med čakanjem na Nežin sprejem v tuji bolnišnici in med vožnjo nazaj v Ljubljano.

»Neža je hčerka moje nečakinje in mi je kot vnukinja. Nečakinja je veliko časa preživela z mano in mojim možem, pa tudi z mojo hčerjo, saj sta vrstnici in sta skoraj vse življenje prebili skupaj. Vse dopuste in večino koncev tedna smo preživljali skupaj.«

Kako se je Neža znašla v bolnišnici? Kakšne težave je imela?

Ko sem bila na Nežinem drugem rojstnem dnevu, to je bilo 19. julija, je bila še zelo živahna deklica. Vsi smo jo občudovali. Za nas je bila nekaj posebnega. Po praznovanju je šla s starši na morje, in ko so se vrnili, je bila malo prehlajena. Nečakinja Zala je povedala, da jo bo odpeljala na pregled v Kranj, zdravnica pa jo je takoj napotila na Jesenice. Tam je ostala nekaj dni, ker niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Ker je bila prehlajena in je imela vročino, je bila verjetno nerazpoložena, vendar ne tako, da ne bi tekala naokrog in se igrala. Po nekaj dneh so Nežini mami povedali, da ji peša srček in da jo je treba hitro prepeljati v Ljubljano, kjer naj bi jo čakal zdravnik, ki so ga priporočili.

Kaj so ugotovili v Ljubljani?

Nekaj dni je bila v UKC Ljubljana. Vsak dan smo jo obiskovali. Bila je živahna, dobro razpoložena. Po nekaj dneh pa sem izvedela, da se ji je stanje poslabšalo in da ji je treba vstaviti podporni sistem ECMO. Povedali so mi, da so ji sistem vstavili zelo na hitro in da je to storil dr. Klokočovnik. Po štirih dneh pa, da je potrebna druga podporna naprava in da je predvidena za presaditev srčka. To me je zelo presenetilo. Takrat nisem vedela, s kakšno zmogljivostjo je delovalo Nežino srce. Samo malo pozneje pa so rekli, da je zaradi strdkov nastala okvara možganov in da Neža nima več možnosti za življenje. Staršem so predlagali, da jo odklopijo od podpornega sistema. Vse to je znano. V dneh po odklopu je bila Nežina mama ves čas z njo in čakala, da bo otrok umrl. Tako smo čakali vsi. Po tednu dni sem se odločila, da grem k njej, da vidim, kako je z njo.

Več v reviji Zarja št. 47. 22. 11. 2016