Ob štirih zjutraj v akcijo. »Magistriral si in zdaj tukaj prodajaš kavo – saj ne morem verjeti!« Tako običajno nagovorijo Deana, ko ga vidijo v podhodu ljubljanske železniške postaje. Drug skrajni odziv pa je, kot pravi Dean, strnjen v stavku: O, zdaj imaš svoje podjetje in gotovo imaš na kupe denarja. »Obe trditvi sta daleč od resnice,« pravi Dean. »Ljudje si ne morejo predstavljati, kaj vse je treba narediti, koliko sredstev je treba vložiti in koliko časa traja, da se premakneš z ničle, kaj šele do točke, ko končno prideš do zaslužka. Skoraj 97 odstotkov zagonskih podjetij propade po treh letih. Mi delujemo dve leti in menim, da smo na dobri poti, da pridemo med tiste tri odstotke, ki se lahko pohvalijo s tem, da jim je uspelo.«

Začetki so bili težki: veliko dela, veliko truda in tudi nočnega garanja. »S Tomažem sva začela iz nič. Vse je izhajalo iz tega, da je bila najina prva služba v nekem lokalu, v katerem sva se oba zaljubila v kavo. Dobro, poiščiva si delo, povezano s kavo, sva si rekla. Ves svet gre v to smer. Nihče več nima časa, da bi kavo pred službo v miru spil doma, vsi se nenehno premikamo in hitimo … ponudiva torej ljudem kavo, ki jo bodo lahko odnesli s seboj. In kaj, če bi bilo vse skupaj na triciklu?
A v Sloveniji ni bilo mojstra, ki bi bil pripravljen iz lesa izdelati ohišje za tricikel. Na koncu sta ga našla v Latviji. »Seveda sva imela težave s tem, kako vozilo spraviti čez mejo. Poleg tega je bil to za naju precej drag projekt. Potem je bilo treba vgraditi kavomat, namestiti mlinček za kavo, povezati elektroniko … V času, ko sva se ukvarjala s tem, sva spala po slabe tri ure na dan, Tomaž pa se je za nekaj časa kar preselil k meni, da sva lahko nemoteno delala. Nisva imela skladišča. Avto sem odpeljal iz garaže, nato pa sva vanjo pospravila tricikel in vse preostalo. V tistem času sva kar malce pregorela,« se spominja Dean.

Na začetku so ju na železniški postaji precej čudno gledali in kar nekaj kave sta razdelila brezplačno, da so ju ljudje spoznali in sprejeli. Ko sta zvečer prišla domov, je bilo treba pripraviti vse potrebno za naslednje jutro, se odpraviti na delo ob pol štirih zjutraj, da sta lahko ob šestih ponudila prvo kavo, treba je bilo urejati različne dokumente, pridobiti dovoljenja za lokacije …
»Na začetku nisva imela kombija, tako da sva ta tricikel poganjala od Bežigrada do železniške postaje in nazaj, eden v eno smer, drugi v drugo, medtem ko se je eden od naju ob triciklu vozil s kolesom. Marsikdaj je bilo treba potrpeti in marsikaj prestati. Nato pa sva začela pridobivati redne stranke. Malce pozneje se nama je pridružil Andrej, ki je po poklicu gostinec. Zdaj v podhodu redno prodaja kavo in lahko rečem, da je z rednimi strankami navezal zelo lepe stike.«

Iz 280 vlakov pride mimo 25.000 ljudi! Fantje imajo tri pomične prodajalne na triciklih, ki jih razporejajo na različnih lokacijah in ob različnih priložnostih. Najemajo jih tako podjetja kot posamezniki, tako da pogosto delajo na različnih dogodkih in prireditvah. Za Barcafe, podjetje, ki je njihov strateški partner in s katerim nameravajo poglobiti sodelovanje, pokrivajo vse pomembne dogodke, kot so skoki v Planici, Ljubljanski maraton, kolesarska dirka po Sloveniji, dnevi kave po različnih slovenskih mestih … »Že to, da je majhnemu zagonskemu podjetju uspelo sodelovanje z velikim podjetjem, je v Sloveniji redkost. Na srečo so se v zadnjih dveh letih tudi na tem področju stvari premaknile na bolje. Vse več je 'velikih', ki imajo dovolj posluha za sodelovanje z nami 'majhnimi'.«

Edina stalnica je tricikel v podhodu železniške postaje. Zakaj tam? Za podhod sta se odločila, ker ga vsak dan poprečno uporablja kar 25.000 ljudi. Med tednom se na ljubljanski železniški postaji ustavi 280 potniških vlakov.

Več v reviji Zarja št. 44, 1. 11. 2016