V torek, 25. oktobra, se bo začel pogreb približno 800 posmrtnih ostankov po vojni pobitih v Barbarinem rovu v Hudi jami. Lahko rečemo, da se bo začel veliki pogreb preteklosti. Zakaj? Zato, ker dokler mrtvi niso pokopani, tudi živi nimajo pokoja, nimajo miru.
Menim, da je skrajni čas, da se spravimo z zgodovino in mi živi med seboj! Mladi pravijo, da se jih vse to v zvezi s preteklostjo, revolucijo in protirevolucijo nič ne tiče. In imajo vsega zadosti! Razumem jih! Njihova ignoranca polpretekle zgodovine je njihov način samoobrambe pred navalom vsega tega sovraštva … Razumem jih, res, hkrati pa ugotavljam, da ima ta ignoranca tudi svoj negativni pomen: ni več sočutja do ljudi polpretekle zgodovine, ljudi, ki so trpeli tako na eni kot na drugi strani. Če ni sočutja, tudi spoštovanja ni. Živo občutim, da tudi pristnega, veselega, ponosnega domoljubja ni! Lahko bi bili ponosni na svojo zgodovino! Preživeli smo v trikotniku med romanskim, germanskim in (drugim) slovanskim življem, ustvarili lastni jezik, visoko kulturo, se prvi v Evropi uprli fašizmu in nacizmu, osvobodili lastno deželo, mirno končali enopartijski (komunistični) sistem in se vpisali med demokratične narode – ponosa pa nobenega! Zakaj ne? Zato, ker so za »fenig oblasti« nekateri še vedno pripravljeni manipulirati z zgodovino ali celo prodajati slovenske interese in ponos tujcem! Na različne načine.
Ampak menim, da je to začasno obdobje, da bo minilo. Imam dokaz za to, veste? Pred več kot tridesetimi leti sem zapisala idejo, da bi bilo treba grobišča po vojni pobitih zaznamovati, »če ne že to, da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno naši civilizaciji in kulturi«. In zdaj se to dogaja! Natančno sem že tedaj opredelila, zakaj pokop: »Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje.« (esej Krivda in greh v Kocbekovem zborniku, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1987, str. 61) Takrat je bila ta zahteva nekaj nezaslišanega; izključili so me iz ZK – danes pa je ta zgodovinski dogodek tu! Trideset let je v življenju posameznika dolga doba, toda zgodovina ne šteje časa. In naša zgodovina je prihodnost.
Več v reviji Zarja št. 43, 25. 10. 2016
Pripis uredništva: Spomenka Hribar je doktorica sociologije, publicistka, filozofinja, civilnodružbena aktivistka, soustanoviteljica vseh pomembnejših demokratičnih gibanj. Aktivno je sodelovala v procesu osamosvajanja in osnovanja slovenske države. Iz aktivne politike je razočarano odšla leta 1992, v politično dogajanje je poslej vpeta s svojimi analizami in kritiko. Leta 1986 je z esejem Krivda in greh (Katedra) kritično razgalila povojne poboje in se zavzela za spravo. Zato smo jo pred skorajšnjim pogrebom mrtvih iz Hude jame prosili, da vsem, ki dvomijo, še enkrat razloži, zakaj je to tako pomembno – za vse nas kot človeška bitja in predvsem zavoljo prihodnosti naših otrok.
