Lars Koch je ubil 164 ljudi. Ampak lahko bi bilo še hujše, lahko bi bil odgovoren za smrt 70.000 ljudi. Izbral je manjše zlo – ali tisto, kar se je njemu zdelo manjše zlo - a je zdaj na zatožni klopi. Lars Koch je pilot nemškega letalstva in se je moral odločiti, ali bo sestrelil letalo s 164 potniki, ki so ga na poti iz Berlina v München zajeli teroristi, ali bo dovolil, da letalo leti naprej, nad nogometni stadion, kamor so ga usmerili teroristi. Na prepolnem stadionu, kjer so prav tedaj igrali pomembno tekmo, je bilo 70.000 ljudi. Letalo je bilo samo še petnajst kilometrov od stadiona, čas za ukrepanje se je iztekal … major Koch je – brez dovoljenja nadrejenih – pritisnil na sprožilec, izstrelil raketo, ljudje na letalu so umrli, pilot pa zdaj na sodišču čaka na odločitev porote.Tole je neobičajen zasuk: o Larsovi usodi so prejšnji teden odločali televizijski gledalci treh držav, pilot in njegova zgodba sta namreč izmišljena. A bi prav lahko bila resnična. Bil je nemški televizijski dogodek leta, eksperiment v živo, ki je več milijonov gledalcev postavil pred zahtevno nalogo: niso toliko odločali o tem, ali bo izmišljeni pilot šel v izmišljeni zapor, predvsem so odločali o tem, koliko so vredna človeška življenja. Na tehtnico so morali dati dobro poldrugo stotino življenj na letalu in desetine tisočev življenj na stadionu, nad katerim so teroristi nameravali raztreščiti letalo. Katera so dragocenejša? Je sprejemljivo žrtvovati 164 ljudi, da jih 70.000 preživi? In kot je pilota na sodišču vprašal tožilec: bi se enako odločili tudi, če bi vedeli, da sta na letalu vaša žena in sinko?

Zdaj pa glasujmo. Ko sta obramba in tožilstvo povedala svoje, so imeli gledalci možnost glasovati po spletu ali po telefonu. Odzvali so se v tisočih, spletna stran se je sesula, telefoni so bili nenehno zasedeni. Posneta sta bila dva različna konca, eden za primer, če bi gledalci vojaškega pilota razglasili za krivega, drugi, če ga oprostijo. Major Koch je nedolžen, so odločili gledalci. Kljub tehničnim težavam pri glasovanju ni bilo nobenega dvoma, da velika večina televizijskih porotnikov podpira Kochovo odločitev.

Film so hkrati predvajali v Nemčiji, Avstriji in Švici, hkrati je potekalo tudi glasovanje. V Nemčiji, kjer je film videlo skoraj sedem milijonov ljudi, glasovalo pa jih je več kot 600.000, je bilo o pilotovi nedolžnosti prepričanih 86,9 odstotka porotnikov, enak odstotek tudi v Avstriji, Švicarji so njegovo odločitev podprli s 84 odstotki.

Teror se širi. Razsodba gledalcev ni bila strašansko presenetljiva – podobno, čeprav v manjšem odstotku, razmišljajo tudi gledalci v gledališču. Lars Koch je pred sodiščem namreč najprej nastopal v gledališki drami Teror Ferdinanda von Schiracha. Von Schirach je znan berlinski kazenski odvetnik, ki je pri petinštiridesetih izdal knjigo kratkih zgodb. Ta je postala uspešnica, potem pa sploh ni več znal nehati – sledile so nove zgodbe, romani, eseji in ena sama drama, Teror. Objavljena leta 2014 in prvič uprizorjena septembra lani, istočasno v Berlinu in Frankfurtu. Drama z glasovanjem je izzvala nešteto polemik in se nezadržno širila po Nemčiji in svetu. Igrajo jo v štiridesetih gledališčih, celo v Izraelu, Venezueli, na Japonskem, pa v Švici, na Madžarskem in Danskem, k nam jo bo prihodnjo jesen uvozilo kranjsko Prešernovo gledališče. Na Japonskem so v štirih uprizoritvah drame v dveh gledališčih letalca Kocha štirikrat spoznali za krivega, povsod drugod pa izrazito prevladujejo oprostilne sodbe (kako se v svetovnih mestih odreže Koch, lahko spremljate na spletni strani www.terror.theater, ki ne beleži le končnih razsodb, temveč tudi število glasov za in proti). A ni bilo vedno tako, pravi avtor von Schirach, lani jeseni so bili oprostitvi pilota ljudje precej manj naklonjeni, potem pa so se zgodili teroristični napadi v Parizu in Bruslju … in število oprostilnih sodb se je dvignilo v nebo. Statistika na spletni strani kaže, da je do zdaj glasovalo več kot 167.000 gledaliških porotnikov po svetu, oprostilnih sodb je več kot 93 odstotkov.

Ampak ni tako preprosto. Še malo ne.

Kretničarjeva dilema. Ferdinand von Schirach meni, da je Lars Koch kriv in bi moral v zapor. Prav mu daje tudi nemško ustavno sodišče – leta 2005 so Nemci sprejeli Luftsicherheitsgesetz, zakon o zračni varnosti, ki v svojem 14. členu predvideva, da lahko vojska kot skrajno sredstvo sestreli letalo, na katerem so teroristi, če je to edini način, da rešuje druga življenja. Toda že naslednje leto je ustavno sodišče presodilo, da je 14. člen neustaven, saj krši pravilo, da se nemška vojska ne sme vojskovati na nemškem ozemlju. Politiki, ki so dali zakon v ustavno presojo, pa opozarjajo tudi, da je zakon kršil prvi člen nemške ustave, ki pravi: »Človeško dostojanstvo je nedotakljivo. Naloga oblasti je, da ga spoštuje in ščiti.«

S tem, da postaviš eno življenje nad drugo – na primer življenja nogometnih gledalcev nad življenja letalskih potnikov – jim jemlješ z ustavo zagotovljeno dostojanstvo. Je to, da je prvih več kot drugih, lahko odločujoči dejavnik? »Toda kje potem potegnete mejo,« v drami vpraša tožilec, »pri sto, pri tisoč, pri deset tisoč?«

Von Schirach je v intervjuju za italijanski Espresso povedal: »V vsakdanjem življenju se naslanjamo na moralna pravila. A ob velikih dilemah spoznamo, da morala ni tak varen pristan.« In navedel vprašanje, ki ga je postavil filozof Hans Welzel: do vrha naložen tovorni vagon se odtrga od kompozicije in z vso hitrostjo drvi proti postaji, s katere se odpravlja vlak s stotinami potnikov. Kretničar je pred težko izbiro: naj vagon preusmeri na drugi tir, kjer pa prav tedaj dela pet delavcev? Naj žrtvuje pet življenj, da jih bo rešil nekaj sto?

Večina ljudi bi raje žrtvovala pet delavcev, a stvar se lahko še dodatno zaplete. Ameriška filozofinja Judith Thomson je rekla, kaj pa, če ni kretničarjeve dileme, kaj pa, če namesto tega stojimo na mostu zraven zelo debelega možakarja – če bi ga ubili in pustili ležati na tirih, bi truplo zagotovo ustavilo podivjani vagon. Toda ali ste pripravljeni ubijati, vzeti eno življenje, da bi rešili številna druga? »No, pa vas imam,« je rekel von Schirach, »večina ljudi ne bi hotela ubijati z lastnimi rokami! Še pred minuto smo bili pripravljeni ubiti pet ljudi, zdaj se nam pa zdi nemogoče ne le ubiti enega samega, temveč tudi sprejeti pravo odločitev. Taki primeri kažejo, da pri moralnih odločitvah ni nobene gotovosti.«

Več v Zarji št. 43, 25. 10. 2016