V slovenski ustavi zapisana pravica do splava je, se zdi, spet v nevarnosti. Se bomo morali tudi mi tako kot na Poljskem obleči v črno in jo braniti na ulici? A preden pride tako daleč, razmislite o tem: prepoved splava ni še nikjer in nikoli povečala rodnosti. Nikjer in nikoli. In tudi ni zmanjšala števila splavov. Nikjer in nikoli. Zakonska prepoved je splav samo potisnila v ilegalo. Število splavov se po prepovedi ni nikoli zmanjšalo, spremenilo se je samo to, da so splavi postali manj varni. Za posledicami nestrokovno opravljenega splava, ocenjujejo, na leto po svetu umre 70.000 žensk. Vsako leto. In od dva do sedem milijonov žensk utrpi, lahko tudi zelo hude, posledice za vse življenje. Vsako leto. Si res želite, da s prepovedjo varnega, strokovno opravljenega splava vaša sestra, punca, žena, prijateljica, hči … postane ena od njih?
Žičnati obešalniki, ki so postali simbol mazaških splavov, še zdaleč niso preteklost. V številnih državah po svetu, posebej v nerazvitih delih sveta, so bridka sedanjost. Morda pa so, pa ne samo v tretjem svetu, tudi prihodnost nosečih žensk, ki so se znašle v obupni stiski in otroka iz kakršnega koli razloga ne morejo roditi. Taka ženska je pripravljena narediti prav vse, tudi zateči se k mazaču brez medicinske izobrazbe, brez steriliziranih inštrumentov, ki opravi svoje kar na kuhinjski mizi. Če ga ne najde ali če je predrag, se splava loti sama, kar je še bolj nevarno, pogubneje, usodno. In tisti posušeni krokarji, ki s svojimi vprašljivimi prepričanji o svetosti življenja – čigavega, ženskega očitno ne? – strašijo pred ginekološkimi klinikami, imajo njihovo kri na svojih rokah. Prav tako kot tisti, ki s pogosto zelo spornimi metodami pritiskajo na zakonodajalce, da ženskam odvzamejo že pridobljene pravice.
Se zavedajo, kaj počnejo? Če se ne, potem so kratkovidni in nevarno neumni. In če se – le kaj lahko sploh rečeš o duševnosti ljudi, ki ženske zavestno potiskajo v nevarnost, v dosmrtno pohabo ali v smrt?
Nič dobrega.
Tiha pandemija. Ženske so že od nekdaj opravljale splave – najstarejši zapis o tem, na egipčanskem papirusu, je iz leta 1550 pred našim štetjem. Grški filozofi, na primer Aristotel in Platon, so na splave gledali kot na koristno metodo uravnavanja števila prebivalcev, stari Rimljani so poznali več kot dvesto različnih metod za splav. Splav je z nami že od nekdaj.
Vsako leto po svetu spočnejo približno 205 milijonov otrok. Raziskave kažejo, da je tretjina teh nosečnosti nenačrtovana, petina pa se jih konča z umetno povzročenim splavom. Število splavov sicer po svetu (in tudi pri nas) upada že desetletja – ampak to velja za dežele, kjer je kontracepcija poceni (ali brezplačna) in lahko dostopna, splavi pa legalizirani in varni.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že pred leti naštela, da zaradi nestrokovno opravljenih splavov ali njihovih posledic po svetu umre 68.000 žensk na leto, od dva do sedem milijonov žensk, ki mazaški poseg sicer preživijo, pa ima dolgoročne poškodbe ali bolezni, ki so posledica splava. Vsaka osma nosečniška smrt je povezana z nestrokovnim splavom. WHO ocenjuje, da je bilo na primer leta 2003 na svetu 42 milijonov umetno povzročenih splavov, od tega 20 milijonov (ali 48 odstotkov) nestrokovnih. Največ mazaških splavov je tam, kjer je splav z zakonom prepovedan. WHO je razširjenost nezakonitih splavov poimenoval kar »tiha pandemija«.
Vendar samo dovoliti splav z zakonom ni dovolj. Na pogostost mazaških splavov vplivajo še drugi dejavniki, predvsem dostopnost strokovno opravljenega in varnega posega. V Indiji je na primer splav sicer legalen, dostopnost pa zelo omejena, zato so ženske še vedno prisiljene svoje življenje in zdravje zaupati mazačem. Izračunali so, da bi mazaške splave lahko brez spremembe zakonodaje zmanjšali za 73 odstotkov, če bi bila po vsem svetu lahko dostopna načrtovanje družine (se pravi kontracepcija) in materinska nega. Da se da splave učinkovito preprečevati tudi takrat, ko jih zakon izrecno dovoljuje, s pridom izkoriščajo nasprotniki splava v ZDA.
Seveda prepovedane splave skrivaj opravljajo tudi zdravniki, ki imajo primerno znanje, orodje in prostore. Toda ti splavi so dražji in si jih zato lahko privoščijo le premožnejše. Če imaš dovolj denarja, prepoved splava ni tako huda težava in tveganje je manjše. Prepoved samo povzroči, da cene poskočijo. In si zato tiste, ki lahko plačajo več, kupijo tudi varnost. Breme prepovedi splava nikakor ne pade na vse enako. Zato, opozarjajo, tisti žičnati obešalnik ni le simbol časov in grozot, ki bi morali biti že davno zgodovina, obešalnik je tudi simbol neenakosti.
Vesele urice. »Mazač morda ne ve (ali pa se ne meni za to), da je stena noseče maternice mehka kot maslo in da je zato vsak inštrument ne glede na to, kako mehak je, kot nož,« piše kanadska ginekologinja dr. Jen Gunter, ki tvita in bloga, pa veliko – in zelo podrobno – piše o mazaških splavih in njihovih posledicah. V prispevku Anatomija splava z žičnatim obešalnikom podrobno opiše, kaj vse gre lahko narobe – in zelo pogosto tudi gre – pri splavu, ki se ga v obupu zaradi pomanjkanja drugih možnosti lotijo kar ženske same. V nosečnosti je maternični vrat trdno zaprt, pravi, inštrument varno spraviti skozi majhno odprtino zahteva strokovno znanje. »Obešalnik iz žice je sicer teoretično dovolj ozek, da pride skozi odprtino, toda konec je oster in ne zaobljen, zato lahko natrga in prebode. … Če ima ženska srečo, da spravi obešalnik skozi maternični vrat, pa potem zlahka prebode stranske ali zadnjo steno maternice. Maternična stena je mehka in jo napačen inštrument v neveščih rokah zlahka preluknja.« Če je ženska sama doma, ko se to zgodi, lahko izkrvavi, preden dobi pomoč.
Druga nevarnost je, da si prebode črevo. »To sicer zaboli, a – odvisno od tega, kako strah jo je – morda samo dovolj, da zakriči, ne pa toliko, da bi poiskala pomoč. Toda v naslednjih treh dneh jo bo preluknjano črevo nedvomno ubilo, če ne bo dobila ustrezne nege. To pa najverjetneje pomeni težke operacije za drenažo abscesov, odstranitev odmrlega dela črevesa in morda celo stomo. Inficirana je tudi maternica, ki je morda ne bo več mogoče rešiti.«
Grozot pa še ni konec – tudi če je ženska obešalnik spravila ven in noter, ne da bi kaj prebodla, to verjetno še ne bo takoj povzročilo splava. »Pri tem scenariju je obešalnik samo sredstvo za vnos infekcije. V dveh do treh dneh bo dobila krče, in če bo imela srečo, se bo maternica skrčila in izločila tkivo. Toda bakterije iz septičnih splavov se pogosto razširijo in vsaka ura brez ustreznega zdravljenja privede smrt za korak bliže.«
Seznam, kaj vse lahko gre narobe, pa se tu ne neha in je še zelo dolg – tole je bilo le nekaj odlomkov za pokušino. »Če se že šalite o obešalnikih in splavih, morate vsaj natanko vedeti, o čem se šalite,« piše dr. Gunterjeva.
Tukaj in zdaj. v Michiganu je šestnajstletnik s kijem pretepel svojo mladoletno punco – na njeno prošnjo, hotela je namreč splaviti. Sedemnajstletnica iz podeželskega Utaha, ki doma nima elektrike in tekoče vode, pa tudi ne denarja in dostopa do klinike, kjer bi lahko varno splavila, je nekomu plačala 150 dolarjev, da jo je boksal v trebuh. Obtožili so jo, da je naročila umor (a so obtožbo potem opustili). Nosečnica v Iowi je padla po stopnicah, poiskala pomoč v bolnišnici in tam sestri mimogrede potožila o svojih težavah, med drugim je omenila, da je na začetku nosečnosti razmišljala o splavu. Sestra je poklicala policijo, češ da je bil padec po stopnicah poskus splava. Žensko so aretirali, obtožbo pa opustili šele čez nekaj tednov.
Tri resnične zgodbe iz ZDA – in vse so se zgodile v zadnjih letih in ne že pred letom 1973, ko so legalizirali splav! Celo v ustavo so ga zapisali, tako kot mi, a 43 let pozneje se morajo ženske v nekaterih zveznih državah še vedno zatekati k mazačem (ali pretepačem) in tvegati življenje za tisto, kar jim pripada po zakonu. Teoretično je splav še vedno legalen – a zakonodajalci prekipevajo od domiselnih idej, kako ženskam preprečiti pot do njega. In so pri tem zelo uspešni. Seveda pa se zadeve lotijo precej bolj sofisticirano kot pri nas.
Kot kolonoskopija, samo varneje. Tudi mi imamo pravico do splava že od sedemdesetih let zapisano v ustavi in tudi pri nas jo kleni dedci v sutanah in brez njih neutrudno naskakujejo – leta 2002 je SLS predlagala plačevanje splava (a so ob odporu javnosti predlog umaknili), leta 2006 se je z isto mislijo poigravala tedanja Janševa vlada, a je ni izvedla. Da se bo naskok na ustavno pravico žensk do odločanja o svojem telesu še ponavljal, ni nobenega dvoma, medtem pa pripravljajo teren žalobni krokarji pred ginekološko kliniko in protisplavni filmčki na zidovih, ki jih pomagajo vzdrževati vsi davkoplačevalci – tudi tisti, ki podpirajo pravico do splava.
Več v Zarji št. 42, 18. 10. 2016
