Povezanost novega hrvaškega premierja Andreja Plenkovića s Slovenijo sega kar tri kolena nazaj. Njegov praded s Hvara je imel po razpadu Avstro-Ogrske vinotoč v hotelu Zamorec v Gosposki ulici v Mariboru.
Zakaj se oče skriva pred javnostjo? To, da Andrej Plenković pozna Rogaško Slatino in Slovenijo bolje kot marsikateri Slovenec, je nedavno povedal prav njegov oče Mario. A pozneje od njega ni bilo mogoče nič več izvedeti, saj je bil v minulih treh mesecih, ko je Andrej vodil bitko za prestol v stranki HDZ, pozneje pa še za položaj premierja, priseljeni »Štajerec« Mario Plenković za medije popolnoma nedosegljiv. Ni odgovarjal na spletna sporočila – ta so se k nam vračala s starih spletnih naslovov, pa tudi na sporočila, ki smo mu jih puščali na fakulteti, ni odgovarjal. Na naslovu v Rogaški Slatini, kjer je hiša vpisana na ime njegove druge žene Vlaste Kučiš, pa ga nismo hoteli nadlegovati.
Zakaj se »skriva« pred javnostjo? Bi njegovemu sinu Andreju, hrvaškemu diplomatu in pravniku, v njegovem političnem preboju v sam vrh hrvaške politike škodila ta ljubeča navezanost na Slovenijo? Najbrž ne.
Bliskoviti vzpon. Domnevamo, da gre predvsem za to, da družina – tako oče kot sin – zelo skrbno varuje zasebnost, kar seveda povsem odobravamo. Vendar pa to še zdaleč ni bilo po volji hrvaškim medijem, ki so bili v času ustoličenja novega predsednika desno usmerjene stranke in nato imenovanja novega premierja še kako lačni kakršnih koli že novic. Pravzaprav jim ni prav nič koristilo to, da uglajeni Andrej Plenković – v nasprotju z dosedanjimi strankarskimi vodji HDZ – medijsko preprosto ni bil »dobro blago«.
S stališča političnega in javnega mnenja je, kot pravijo, Plenković človek, ki za seboj nima nikakršnih nerazjasnjenih stvari in ni povezan z nikakršnimi škandali. Bister, pameten, »normalen« človek, mlad politik sodobnih evropskih nazorov – še zlasti če ga primerjamo z njegovimi predhodniki, ki so zaradi pozitivne politične podobe z javnostjo radi delili tudi svoje zasebno življenje – preprosto ne ponuja dovolj zanimivih vsebin za medije.
Da bi nekako pojasnili njegov bliskoviti vzpon, so ga razglašali za projekt ZDA in EU. Obešali so se na dejstvo, da v času domovinske vojne ni živel v svoji domovini, kaj šele da bi sodeloval pri njeni obrambi. Tudi pri njegovem očetu so poskušali najti posebne razloge, zaradi katerih se noče izpostavljati v javnosti. Še zlasti tisti, ki se nagibajo k desnemu krilu v tej že tako desno naravnani stranki, so njegovemu očetu in materi pripisovali komunistično preteklost. »Glede na družinsko ozadje je bilo mogoče pričakovati, da bo Andrej Plenković, čigar oče Mario je opravljal vrsto pomembnih nalog po zlomu hrvaške pomladi, nekako bolj blizu SDP,« so zapisali na portalu Slobodne Dalmacije, ko so poskušali prikazati, kako je mladi in ambiciozni Plenković postal član HDZ, pet let pozneje pa celo vodja desnice.
Predsednik, ki prvi prihaja v pisarno. Andrej Plenković, mož, ki je za to, da osvoji Hrvaško, potreboval dobre tri mesece, je drugače od večine hrvaških politikov, ki so najraje sestankovali ob razkošnih pojedinah v izbranih restavracijah, in drugače od svojega predhodnika Tomislava Karamarka, o katerem se je govorilo, da je pomembne odločitve najraje dopolnjeval v foajeju hotela Sheraton, deloholik in perfekcionist z diplomatskim stilom. Mladi politik je vajen dolgih delovnikov in sodobnega komuniciranja. Vsekakor je dodobra presenetil svoje strankarske sodelavce, ko je skupaj z vratarjem zgodaj zjutraj prvi začenjal svoj delovni dan, ko je pri komuniciranju in dogovarjanju s sodelavci skrbno izbiral besede in nikoli ni povzdignil glasu, kot so to dokaj radi počeli njegovi predhodniki.
In pomislite, v stranko (še vedno) ni pripeljal nobenega od svojih prijateljev. Glede na svoje predhodnike je človek povsem drugačnega kova in v primerjavi z drugimi politiki celo – čuden. Zato ne preseneča – ali pa je prav to za številne veliko presenečenje – da žanje tolikšno naklonjenost. Naklonjeni so mu celo tisti člani njegove stranke, od katerih tega ni bilo pričakovati.
Celoten članek preterite v reviji Zarja št. 42, 18.10.2016
