Dokumentarni film Modro zlato (Blue Gold), ki smo si ga nedavno lahko ogledali v organizaciji društva Humanitas, je bil resda posnet že pred leti, a je danes še udarnejši, skoraj grozljivka. Zapis z okrogle mize, ki jo je vodila Eva Marn, sodelovala sta Anton Komat in Brane Golubovič, in na kateri so se pogovarjali o tem, kaj se danes dogaja z vodo in kakšna bo njena prihodnost, bi moral biti obvezno čtivo za vse, posebej mlajše, ki se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka. Smo namreč tik pred začetkom nove svetovne krize. Zelo resne gospodarske in politične napovedi kažejo, da se bodo leta 2025 razmahnile za zdaj še prikrite vojne za vodo.
Iskalci vode so že tu. Vemo, da je 97 odstotkov vode na Zemlji slane, da je je samo tri odstotke sladke, pa še od te je je samo en odstotek pitne. Od tega ubogega odstotka sta onesnaženi že dve tretjini vode, saj je 60 odstotkov svetovnih mokrišč, ki so najmočnejši naravni filter za čiščenje vode, uničenih. Kljub vsemu pa za izdelavo povprečnega avtomobila potrebujemo 350.000 litrov vode in prvič v zgodovini človeštva več ljudi živi v mestih kot na deželi. Če ne prej, bo do svetovnega vodnega kolapsa prišlo zaradi prenaseljenosti velemest. Zato ljudje, imenovani water hunters (iskalci vode), že mrzlično iščejo države, v katerih vodni viri niso dovolj zaščiteni z zakonodajo. Korporacije zdaj zanima celo že onesnažena voda, saj lahko odlično prodajo svojo tehnologijo za čiščenje vode. Da tega, da že leta tožijo aktiviste, ki opozarjajo na krajo javne dobrine (vodnih rezerv), niti ne omenjamo. Preganjani aktivisti namreč opozarjajo, da ko ustekleničeno vodo izvoziš iz države in prodaš, je v tvoji državi pač ni več.
Kanada je počepnila. Brazilija, Kanada in Rusija so območja, najbogatejša z vodo, zato poznavalcev ne čudi, da so se nenadoma znašle pod političnim pritiskom. ZDA so že skoraj prisiljene poskrbeti za vodo, kajti njihovo ozemlje postaja čedalje bolj suho in na zahodnem delu države že močno primanjkuje pitne vode. V kalifornijskem mestu Bolinas je mestna oblast celo ustavila novogradnje in priseljevanje, ker ne more več zagotoviti dovolj sveže vode. Ni ravno splošno znano, toda Kanada je po besedah Maude Barlow, sicer članice kanadskega parlamenta, že »počepnila«. ZDA so namreč z veliko političnega pritiska zgradile cevovod za vodo, po katerem v zahodni del države črpajo več vode, kot je bilo dogovorjeno. Kanadski aktivisti protestirajo, a neuspešno. Američani naj bi menda dali jasno vedeti, da če se bo kdo samo dotaknil cevi, bodo na mejo s Kanado postavili jedrske rakete.
Brazilija je naslednja. V Braziliji je eden največjih rezervoarjev pitne vode za prihodnost človeštva. Zato so nedaleč stran od teh dragocenih zalog, na meji med Brazilijo in Paragvajem, ZDA postavile vojaško bazo. Donald Henry Rumsfeld je na skrivni misiji obiskal vse južnoameriške države, ki se dotikajo omenjenega dragocenega podvodnega skladišča. Kaj se je dogovoril, ne ve nihče. Interes za vodo je tako močan, da je bivši predsednik Bush ml. poslal v Paragvaj kar lastno hčer z nalogo, da na tej meji odkupi ogromno državno zemljišče. Ameriški mediji so odkrili, da je že Bush starejši tam nekoč pokupil zemljišča z vodo. Očitno bo družina Bush presedlala z nafte v vodni posel in lahko le upamo, da ne bo začela novega Iraka. Direktor jezu Itapu (na meji med državama), enega največjih jezov na svetu, je priznal, da česar ameriški politiki in korporacije ne dobijo s pogovori, dosežejo z vojaško silo. Nič drugače kot v Vietnamu ali Iraku. Dodal je še, da naj nas ne čudi, če bo Brazilija postala novo krizno žarišče, vodni Bližnji vzhod.
Pa Slovenija? Briga nas!
Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016
