September 2007: Črni petek ni le prazna fraza – petek, 14. septembra 2007, je bil resnično črno-črn, takrat se je za uspešno podjetje Delo Revije začela dolga pot navzdol.
Le da tega takrat še nismo vedeli.
Časopisno podjetje Dnevnik je s še dvema podjetjema ustanovilo novo družbo, ki je začela sovražni prevzem Dela Revij. Da je to za njih odlična poslovna priložnost, je rekel predsednik uprave Dnevnika. No, kar je enemu poslovna priložnost je za drugega – za okrog sedemdeset drugih in njihovih družin – začetek kalvarije. Zaposlenim, lastnikom delnic, so ves konec tedna zvonili na vratih, jih klicali po telefonu in jih prepričevali, v ne vedno nežnih tonih, naj jim prodajo svoje delnice. Večina je rekla ne.
Svoje delnice so zaposleni na priporočilo vodstva podjetja prodali podjetju Monera. Njegov lastnik Matej Raščan je obljubil, da se v Delo Revije ne bo vmešaval. Čisti altruist torej, ki je pomagal podjetju v težavah izključno iz dobrote svojega srca. Po drugi strani so z Dnevnika prihajale novice, da imajo tam že sezname, koga bodo zamenjali, odpustili, katere revije bodo ukinili. Izbira strani se zares ni zdela težka.
Jesen & zima 2007: prevzemniki so od drugih lastnikov nabrali dobro polovico delnic Dela Revij. Ker pa je bil pri nekaterih nakupih način sporen, se je ravs, kdo je večinski lastnik Dela Revij, preselil na sodišče. Vsevprek so se tožili, prvi druge in drugi prve, eden drugemu naročali revizorje … Mi smo delali naprej. Revije so redno izhajale.
2008: v začetku leta je imel dotedanji direktor, ki mu je nad glavo visel kup tožb, vsega dovolj, in je odstopil. Nadzorni svet so obvestili, da je lastnik Matej Raščan izrazil blago željico, da bi vodil podjetje. In so mu jo izpolnili. Kadar ima 49-odstotni lastnik željo, mu praviloma ustrežeš. Raščan se je pogajal s prevzemniki in si z odkupom delnic od njih izpogajal mir pred njimi. Od stoodstotnega lastništva ga je ločilo samo še nekaj delnic.
Delo Revije so bile rešene. Tako se je vsaj zdelo.
Zaposleni so novega direktorja poznali po dveh frazah, prva in najljubša je bila »bom reku«, ki ji je tesno za petami sledila »nč bat«, kot v pomirjujočem stavku, »vse bo v redu, nč bat.«
Pa ni bilo v redu.
Željic in želja, se je pokazalo, je imel novi direktor kar precej. Uredniki revij so dobivali naročila, o kom morajo pisati. In imeli so zelo dolg seznam tistih, o katerih niso smeli.
Maja si je novi medijski mogotec uresničil še eno željo, izdajati je začel desnosučni tednik Reporter. Ki z Delom Revijami uradno ni imel nič, v resnici pa vse, saj so od tam prihajali nekateri sodelavci, predvsem pa seveda denar. Tega je bilo očitno veliko, saj je novi direktor 300.000 evrov poklonil tudi predvolilnemu brezplačniku SDS, Ekspresu.
Kakšna željica mu je tudi padla v vodo, na primer lastništvo štajerskega dnevnika Večer, ki ga je zaman skušal kupiti preko slamnatega podjetja.
Poletje 2011: da je lastnik – in z njim podjetje – v težavah, je bilo očitno že lep čas, a šele v sredini leta 2011 so se zaposlenim in honorarnim sodelavcem začeli nakazovati obrisi katastrofe, ki je sledila. Pokazalo se je, da Matej Raščan zaposlenim ne plačuje socialnih prispevkov, čeprav jih je odtegoval od plač. Davkarija se je zganila šele, ko smo ga prijavili.
Potem je nehal izplačevati honorarje.
Nato plače.
Mi smo pa delali naprej, čeprav že pripravljenih revij tiskarna ni hotela natisniti. Ali pošta raznesti. Ker tudi njim ni plačeval.
Vse poletje smo delali na etični pogon, ker pa se z etiko ne da plačevati položnic, smo komaj čakali stečaj. Ki ga Raščan ni in ni hotel razglasiti. Da bo podjetje rešil s prisilno poravnavo, je obljubljal. In prekipeval od novih načrtov.
Nč bat.
Avgust 2011: zadnji dan avgusta se je na zahtevo enega od številnih upnikov Dela Revij začel stečajni postopek. NKBM, največja upnica, je planila prva, še pred uradnim začetkom stečaja: zasegli so blagovne znamke, torej pravico izdajati revije z imeni Jana, Lady, Anja, Stop, itd., pa pravico, prirejati prireditve z imeni Janina Slovenka leta, Viktorji, itd. Blagovne znamke, vseh 44, so na dražbi prodali svojemu hčerinskemu podjetju KBM Leasing. Po izklicni ceni, za 10,1 milijona evrov.
Raščan je s potapljajoče se ladje reševal še zadnje malenkosti: iz blagajne je vzel bone velikega trgovca (ker vsak tajkun nujno potrebuje Mercatorjeve bone, to je jasno), namenjene za nagrade bralcem, po uredništvih je začel pobirati vezane letnike revij in fotodokumentacijo. Poklicali smo policijo, ki je ugotovila le, da je Raščan vse spravil v svojo pisarno in torej ni ničesar odnesel. In so šli. Naslednji dan je prišel kombi in ves fotoarhiv, dragoceno zbirko, ki je nastajala več desetletij, odpeljal neznano kam.
Na dan je prišlo, da je Matej Raščan je prej nezadolženemu podjetju nakopal 34 milijonov evrov dolgov. Delo Revije so svoj prevzem tako plačale kar same. Raščan jih je začel zadolževati takoj, ko je leta 2008 prevzel vodenje. Sposojenega denarja pa ni vložil v Delo Revije, takoj ga je prenakazal v druga podjetja. Glavna finančnica podjetja je kmalu zatem dala odpoved. Ni pojasnila, zakaj. No, poleti 2011 smo izvedeli.
Številne banke so Raščanu posojale milijone kar tako, »na lepe oči«, kot se temu strokovno reče v bančništvu, ali kot so pozneje napisali v nekem članku, njihove terjatve so bile zavarovane z zrakom.
KBM Leasing je blagovne znamke Dela Revij ponudila v najem. Zdelo se je, da bodo revije padle v roke Tomaža Drozga, solastnika in direktorja družbe Adria Media, ki izdaja konkurenčne revije. Drozgove ekipe so že začele pripravljati Jano, Lady, Stop … Da zaposlenih z Dela Revij ne potrebuje, je medijem povedal Drozg, mogoče bo samo kakšnega povabil, ker bo pač vzel samo »najboljše na trgu«. Tik preden je Drozg podpisal pogodbo, je prišla novica, da je KBM Leasing revije oddala v najem Martinu Odlazku in njegovim družbam. O podrobnostih so molčali, a očitno ne vsi in ne povsem – Odlazkovo podjetje Salomon d.o.o naj bi revije najelo za deset let po ceni okrog milijon evrov na leto, po desetih letih pa bi bile revije njihove. Torej to ni bil zgolj navadni ali vrtni najem, temveč leasing.
Prevzeli so tudi večino zaposlenih. Ne pa vseh. S 1. oktobrom je bila večina nekdanjih uslužbencev Dela Revij zaposlena v treh različnih Odlazkovih podjetjih.
Revije so med brezvladjem, ko se ni vedelo, kdo pije in kdo plača, ves čas redno izhajale, nč bat.
Marec 2015: Salomon d.o.o. je odpovedal lizinško pogodbo, a se takoj podal v boj za blagovne znamke nekdanjih Dela Revij, ki jih je KBM Leasing začela spet prodajati. Po pogodbi so bili dolžni revije izdajati še šest mesecev, do 1. septembra, ko naj bi jih prevzel novi lastnik. Kar bi lahko postal, teoretično, tudi Salomon d.o.o. Pa ni.
Poletje 2015: KBM Leasing je revije in prireditve, skupaj 44 blagovnih znamk, oddal v roke Bojana Požarja, lastnika obrekljivega portalčka, ki naj bi, tako so poročali, vse skupaj dobil po akcijski ceni dobre štiri milijone evrov. Ki jih ni imel. Za ta denar bi dobil samo pravico do uporabe imena in logotipa. Ničesar drugega. Vsebin, rubrik, tipografije, arhiva, baze naročnikov, banka ni prodajala. Ker vse to ni bilo njeno. Naše pameti, izkušenj in znanja tudi ne. Ker tudi to ni bilo njeno. Zdi se, da je kupec to nekako spregledal. Pri Salomonu zaposleni novinarji, ki jih je vabil, naj zanj še naprej delajo revije, Požarjeve ponudbe niso sprejeli. Niti eden. Ozmerjal jih je z novinarskimi prostitutkami. In to pozneje večkrat ponovil. Po novi definiciji je torej prostitutka tisti, ki ti reče ne?
Konec junija je Salomon d.o.o začel izdajati svoje revije z novimi imeni, ki pa so jih delale iste ekipe. Tako smo novinarji, fotografi in postavljalci, ki nismo več smeli delati Jane, delali Zarjo. 23. junija 2015 je izšla prva številka. Za začetek septembra napovedani izid revij s starimi imeni in novim vodstvom se ni zgodil. Menda je bil prestavljen na oktober. Toda po zadnji avgustovski številki revije Jana, Lady, Obrazi, Anja, Stop, Kih in številne druge, večina z večdesetletno tradicijo, niso izšle.
Nikoli več.
Oktober 2015: konec meseca se je uradno zaključil stečaj Dela Revij. Stal je 888.000 evrov, petino stečajne mase. Od 34,8 prijavljenih milijonov evrov dolga so upnikom izplačali 3,3 milijona, ostalo je šlo za stroške. Ko si je davkarija vzela svoje, je ostalo še toliko denarja, da so redno zaposleni dobili tisto, kar jim je Raščan dolgoval. Honorarci so dobili okrog dva odstotka svojih terjatev. Zakon jih postavlja čisto na konec čakalne vrste. Zanje je zmanjkalo denarja. Matej Raščan je prijavil več kot 28.000 evrov terjatev, iz stečajne mase pa je dobil 28,5 evra.
Medtem pa je mož brez denarja, ki mu je banka prodala blagovne znamke, našel poslovnega partnerja, ki je imel denar. Očitno pa ni imel veliko razumevanja za to, kako se je Požar lotil časopisnega založništva, pa sta se možakarja po kratkih medenih tednih grdo sprla, se strahovito zmerjala po časopisih in napovedala, da se bosta tožila. Banka je odstopila od prodajne pogodbe z možem, ki je bil ponovno brez denarja, in začela iskati nove kupce. Mož brez denarja (in brez blagovnih znamk) nove revije s starimi ekipami, ki so uspešno nadomestile mrtve blagovne znamke, rad občasno ozmerja s kloni in radostno napoveduje njihov skorajšnji propad. Doslej še ni imel prav.
April 2016: po (še enem) neuspešnem poskusu prodaje, ko banka ni sprejela nobene od ponudb, ji je slednjič uspelo mrtve blagovne znamke prodati novemu kupcu, ki verjame, da se da oživiti mrtvega konja – kupilo jih je Večerovo hčerinsko podjetje Večer Revije. Ki pa jih ne nameravajo izdajati, to so prepustili Tomažu Drozgu – saj veste, tistemu, ki jih je leta 2011 za las zgrešil. Za začetek bo izdajal dve, Jano in Lady. Od mrtvih naj bi vstali v začetku junija, od starih revij pa najverjetneje razen imena ne bo ostalo nič, saj ekipi, ki sta jih delali, ostajata na Zarji in na Zvezdah. Jana tako ne bo več Jana in Lady ne bo več Lady. »Najboljše na trgu«? Niti ne.
Maj 2016: Matej Raščan je razglasil osebni stečaj. A ne trepetajte za njegovo preživetje, pred časom se je pohvalil svoji zaposleni, da ima na na Cipru dovolj denarja, da mu »deset let ni treba migniti s prstom«. Kar je bilo takega, da se ni dalo skriti v davčnih oazah, je že prej prej prepisal in poskril. Grozi mu kup kazenskih ovadb, ne samo zaradi njegove pustolovščine z Delom Revijami, na kolena je spravil še več drugih družb. Osumljen je poslovne goljufije, pranja denarja, pomoči pri kaznivih dejanjih, kršitve temeljnih pravic delavcev, zlorabe položaja. Prve ovadbe so prišle kmalu po začetku stečaja, najnovejše so iz aprila in maja letos. Morda bodo kdaj celo razkrili, kdo je stal za njim in mu šepetal v uho.
Ljudje, ki so jim Matej Raščan in njemu podobni v imenu poslovne priložnosti temeljito spremenili življenje, pa delamo naprej. S slabšimi plačami, tudi naše pokojnine bodo zato nedvomno nižje, ampak revijam z novimi imeni in staro dušo se to nič ne pozna. Nemoteno izhajajo. In bodo še naprej.
Nč bat.
