Vse pomembnejše revolucije so se začele v Franciji, pa se je zgodilo tudi to, da se je zbralo sedemnajst nekdanjih ministric in so v časniku Journal de Dimanche objavile izjavo, v kateri so obljubile, da ne bodo več molčale o spolnem nadlegovanju v politiki in da bodo »sistematično ovadile vse seksistične opazke, neprimerne geste in neprimerno vedenje«. Izjavo je sprožilo spolno nadlegovanje poslanca Denisa Baupina, nekdanjega podpredsednika parlamenta, ki je po obtožbah odstopil s položaja. Koliko v preteklost pa nam seže politični spomin na seksistične opazke pri nas in koliko so jih naše političarke deležne danes?

Se spomnite nekdanjega tržiškega župana in poslanca v državnem zboru Pavleta Ruparja, ki mu je z jezika »zdrsnila« huda žalitev dveh poslank? Majdi Širca in Majdi Potrata »bi odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Zakaj? Ker se nista strinjali s predlogi zakona, ki so omejevali pravice homoseksualnih parov. Ja, že daljnega leta 2005 so se pogovarjali o tem in že takrat so letele žalitve. Ker so bili na odgovornejših položajih v parlamentu prav tako zastopniki »močnejšega spola«, sploh niso prekinili razprave in zahtevali vsaj opravičila za žalitve, zato so opozicijski poslanci demonstrativno zapustili sejo, a so se nato vrnili. Pozneje so koalicijske in opozicijske poslanke stopile skupaj (razen Eve Irgl, Polonce Dobrajc in Barbare Žgajner Tavš) in pisno zahtevale od predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija, naj javno obsodi »prakso sovražnega govora ter seksističnih nastopov« in naj »v skladu s svojimi pooblastili ukrepa«. A Cukjati ni ukrepal. Afera »mednožje« ni nikoli prišla na sodišče, Rupar pa je odstopil zaradi drugih afer. Na uradu za enake možnosti so takrat opozorili, da začnejo tudi »navadni« ljudje, kadar prihajajo nestrpna mnenja iz ust politikov, to »prepoznavati kot normalno in dopustno početje«.

Majda Širca, nekdanja kulturna ministrica in poslanka, je bila deležna še ene »psihoanalitične opazke«, avtor pa je bil njen predhodnik na tem položaju , dr. Vasko Simoniti: »Kot vemo, ministrica piše o erekcijah, sulicah in udarcih moških. Ni treba biti psihoanalitik, da človek ugotovi, da gre za žensko, ki je močno prikrajšana.« To je bila izjava izobraženca, doktorja zgodovinskih ved in predavatelja na filozofski fakulteti, ki ni bila izrečena v kakšni zasebni debati, temveč v množičnem mediju. Filozofinja in borka za človekove pravice dr. Spomenka Hribar je takrat označila njegovo izjavo za primer sovražnega govora: »Odgovor dr. Vaska Simonitija na pisanje Širčeve je – ne prvič – nesramen, mačističen, skrajno žaljiv; navajanje njene življenjske situacije pa kaže na človeka brez empatije, brez srčne kulture.«

Laže me je poslušati, če sem v mini krilu?! Je dandanes v parlamentu kaj drugače? To smo vprašali poslanko Združene levice Violeto Tomič, ki je znana po ostrem jeziku in hitrih reakcijah: »V trenutnem sklicu Državnega zbora je več žensk kot po navadi in izobrazbena struktura je precej višja, kar se pozna na ravni komuniciranja. Če se počutiš kot ženska enakovredna, gre kaj blagega mimo tebe. Nekdo iz DZ mi je na primer rekel, da me je lažje poslušati, če imam kratko krilo – a to me ne boli. V DZ tako in tako sploh ne nosim kratkih kril. Če pred tem ne bi delala v teatru, ki je tudi moški svet, bi mi takšne stvari prišle bolj do živega. Od nekdaj sem se borila s predsodki proti ženskam, tako da se name niti ne spravijo več. Nisem dober material za frustriranje. Moški pričakujejo, da bo ženska delala kariero s telesom. Svet je še vedno moški, moje prijateljice so na dobrih položajih še vedno plačane manj od njih. Vedno sem verjela vase, v svojo izobrazbo in znanje. To je najboljše orožje proti šikaniranju.«

Ljudmila Novak, nekdanja ministrica za Slovence po svetu, danes pa predsednica NSi, nam je po drugi strani povedala: »Osebno kot ministrica nisem doživela nobenega spolnega nadlegovanja ali česa podobnega. Smo pa ženske na vidnih javnih funkcijah bolj izpostavljene vsestranskemu in strožjemu ocenjevanju od glave do peta kot moški kolegi. Kakršno koli žaljivo govorjenje v parlamentu ni primerno in bolj onečasti tistega, ki nespodobno govori, kot tistega, ki mu je takšno govorjenje namenjeno.«

Več pa preberite v 22. številki revije Zarja.