Opravimo najprej s statistiko, prav? Podelitve so uradno že pred leti nehali šteti, ampak če bi jih še vedno, bi bila tale oseminosemdeseta.
Tako, to smo obdelali.
Črni humor: podelitev je vodil enainpetdesetletni igralec in komik Chris Rock, ki je pred tem vodil že 77. podelitev – to smemo reči, takrat so jih še šteli – leta 2005. Takrat je kazalo, da bo to zadnjič, veljal je za komika ostrega jezika, ki se nič ne cenzurira, a na podelitvi tiste njegove domnevne prodornosti ni bilo zaznati – je pa uspel užaliti nekaj povabljencev v dvorani. A tole je bil njegov najhujši greh: gledanost je bila nizka. In se je torej zdelo, da se Chris in Oskarji ne bodo več srečali, ampak saj veste, kako je, čas zdravi vse rane in rani vse zdrave, pa so producenti podelitve Rocka čez par let začeli spet snubiti. A je vedno rekel ne – do letos, ko je rekel hočem, in je bil stvari tako zelo predan, da niti takrat, ko so temnoploti pritiskali nanj, naj odstopi iz protesta, ker med igralci ni temnopoltih nominirancev, on tega ni hotel storiti. Je pa oznanil, da bo svoj že napisani tekst vrgel stran in je tekel domov pisat nove šale. Vse o črno-belem oskarjevskem sporu. In je bilo potem vse skupaj en sam neskončno ponavljajoč se vic, pri tem pa so pozabili slaviti tiste, ki jim je bil večer namenjen, nominirance, ker so bili preveč prisotni oni, domnevno prezrti. Moral bi biti Leonardov večer – ker nihče ni dvomil, da bo oskarja za glavno moško vlogo dobil DiCaprio – pa nekako ni bil. Bil je večer užaljene manjšine, ki je dobila besedo in je bila smrtonosno odločena, da jo bo do konca izkoristila.
Počasi: podelitev je trajala tri ure in pol – zdelo se je pa nekajkrat dlje. Vlekla se je, oh, kako se je vlekla, v prve tri četrt ure so uspeli podeliti samo tri oskarje, kar ni dober tempo, podeliti jih je namreč treba 24. Štiriindvajset kategorij je odločno preveč za en samo zasoplo prireditev.
Saj so jih nekaj že odselili na dislocirane enote, se pravi, oskarje v nekaterih tehničnih kategorijah podelijo že prej, na ločenih prireditvah, kar je nadvse učinkovit način, da skrajšajo glavno podelitev. Tudi častne oskarje za življenjsko delo so podelili že novembra. Od petih nominiranih pesmi so na nedeljski podelitvi zapeli samo tri – ampak ne, tudi vse to še ni bilo dovolj. Da bi oskarje skrajšali na sprejemljivo dolžino – preden se začne prireditev neznosno vleči, preden gledalce v dvorani zaboli rit in si gredo tisti pred televizorji delat sendvič – bi morali odšteti (vsaj) še kakšnih deset manj pomembnih kategorij in tudi tiste oskarje podeliti posebej. Potem bi se dalo nekako zdržati. Mogoče. Upoštevati je namreč treba, da se Oskarji v resnici začnejo že več kot uro pred podelitvijo, s prenosom prihoda povabljencev. Dogajanje na rdeči preprogi, ko se razkrije, kako so zvezde oblečene in koga so pripeljale pod roko, je praktično postalo samostojna prireditev, za marsikoga bolj zanimiva kot potem tista neskončna parada nagrad, rosnih oči in dolgočasmnih zahvalnih govorov – letos niti enega posebej omembe vrednega.
Mogoče je samo naključje – mora biti naključje – da je podelitev štriindvajsetih kipcev letos snemalo natanko štiriindvajset televizijskih kamer. In so nam potem televizijci zagotovili, ne, nima smisla žalovati, da nismo mogli sedeti med povabljenci v dvorani, ker smo menda lahko »prek televizorja uživali v več stvareh kot v oni v dvorani«. Morda je bila »uživatl« malce nesrečno izbrana beseda.
Presenečenje!
Več v Zarji št. 9, 1. 3. 2016
