Od pradavnih časov so ljudje častili drevesa kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami, ki so jih naši predniki znali prepoznati in razumeti, vplivala na njihovo usodo. Ljudska medicina je poznala izjemno zdravilno moč posameznih dreves, a smo tudi to znanje v glavnem pozabili. S trilogijo Drevesa – miti, legende, zdravilnost Maria Ana Kolman obuja vedenje o izjemnem pomenu dreves za človekovo zdravje, psihično stabilnost in duhovno moč.

V prvem delu trilogije predstavlja lipo, brezo, vrbo, trepetliko, jerebiko, rakitovec, čremso, glog, kalino, dren, bezeg, murvo in hrast. Pravi, da je izbrala drevesa, ki so del našega okolja in kulture. Informacije je črpala iz znanj, ki jih je pridobila med študijem informacijske in fitomedicine, iz knjig o vedenju in izkustvu naših prednikov, etimološkem izvoru imen, bioloških značilnostih, farmakološki vsebnosti ter sporočilnosti mitov in legend.

Povezujejo zemljo in nebo. »Ko sem se pred leti šolala pri ruskem doktorju informacijske medicine Viktorju Mihajloviču Ševcevu, je pri razlagi o zunanjih vplivih na človeka kot energijskega bitja opisal drevesa kot 'prejemnike'  in 'oddajnike' energij. Kot izvrsten poznavalec fitomedicine  je poznal tudi farmakološke vsebnosti dreves in njihovo zdravilno učinkovanje v ljudskem zdravilstvu in uradni medicini,« pripoveduje Maria Ana. »Precej neumno sem se počutila med njegovimi predavanji, saj večine dreves nisem niti prepoznala, kaj šele da bi vedela kaj o njihovi kemijski sestavi in zdravilnih učinkih. Moje neznanje o drevesih je bil povod, da sem jih začela spoznavati. Drugi vzgib pa so bili miti in legende, s katerimi sem se srečala na svojih potovanjih po Sibiriji. V teh zgodbah so drevesa živa bitja in kot taka jih še danes spoštujejo ljudstva, ki živijo v povezanosti in odvisnosti od narave. Vsako drevo ima določeno energijo in s tem tudi namen. Iz ljudskega izkustva izhaja, da so za posamezne življenjske potrebščine točno določena drevesa oziroma njihov les.«

V nadaljevanju razloži, da so bila drevesa do prihoda krščanstva izvorna povezava med človekom in bogom. Les je imel v starodavni tradiciji vlogo povezovalca človeka s svetom, od koder z rojstvom prihajamo in v katerega se ob smrti vračamo. Zato je bilo točno določeno, iz kakšnega lesa naj bo zibelka in iz kakšnega krsta, ker je imelo to odločilen pomen za človekovo življenje na tem in onem svetu. »Današnjemu človeku drevo pomeni predvsem material, biomaso, v kateri ne prepozna več živega bitja, ki ima svojo dušo. Znanja so se izgubila, kar ni prav, saj je naša ljudska medicina poznala izjemno zdravilno moč posameznih dreves. Močno zdravilno delovanje dreves, kot ga izpričujejo izkušnje ljudskega zdravilstva v starih pratikah, se zdi sodobnemu človeku malo verjetno, saj njegov um sprejema kot resnično le tisto, kar se mu zdi empirično dokazljivo. Objemanje dreves izzove kvečjemu posmeh mimoidočih, ki seveda ne morejo razumeti, da ima drevo močno energijo. Znanost verjetno ne bo nikoli dokazala možnosti ozdravitve z drevesno terapijo, ker to ni v interesu nobenega sistema. Pa vendar so tovrstne ozdravitve možne, sicer ne bi bile ohranjene v ljudskem zdravilstvu, ki izhaja iz izkušnje, ne pa iz zgodb o čudežih. Človek je imel v preteklosti zavest narave, bil z njo neposredno povezan in zato je drevo lahko prevzelo vlogo, ki jo jaz imenujem gozdni doktor,« pojasni avtorica.

Več v Zarji št. 9, 1. 3. 2016