Ameriški film Spotlight (pri nas V žarišču), ki se je v nedeljo potegoval za šest oskarjev (med njimi za najboljši film, režijo in scenarij), pripoveduje o skupini raziskovalnih novinarjev pri časopisu Boston Globe, ki so v letih 2001/2002 preiskovali, kako ameriška katoliška Cerkev sistematično ščiti pedofile v svojih vrstah. In ugotovili, da je duhovnikov, ki zlorabljajo otroke, več, veliko, veliko več, kot smo si predstavljali. Serija člankov v Globu je sprožila val podobnih razkritij po vsem svetu.

Od dogodkov v filmu je minilo petnajst let, se je v tem času ravnanje Cerkve kaj spremenilo? Ne veliko.

Novinarji so dobili Pulitzerjevo nagrado, nekatere duhovnike so kaznovali in bostonski nadškof je bil odstopljen – ampak za tolažbo je dobil prijetno službico v Vatikanu. Zadnja dva papeža, Benedikt in Frančišek, sta sicer postavila strožja pravila o obravnavanju prijav o spolnem nasilju duhovnikov, imela sta in imata pa hude težave, ko jih skušata uveljaviti. Dogajanja na različnih koncih sveta pričajo, da so dozdevne spremembe v odnosu Cerkve do pedofilskih duhovnikov bolj kot ne kozmetične.

Včasih bi lahko, pa nočem: sredi februarja so v Vatikanu objavili dokument, navodila višjim predstavnikom Cerkve, kako naj ravnajo ob obtožbah o zlorabi otrok.Tole je tisti del, ki je v javnosti in v medijih dvignil precej prahu: prijaviti duhovniško zlorabo otrok civilnim oblastem »ni nujno« njihova naloga, sporoča Vatikan škofom, o tem naj odločajo samo žrtve in njihovi svojci. »Odvisno od civilnih zakonov v državi, kjer je prijava obvezna, ni nujno dolžnost škofa, da osumljence prijavi oblastem, policiji ali državnemu tožilstvu, takoj ko izve za zločine ali grešna dejanja.«

Papeška komisija za zaščito mladoletnih, ki jo je pred dvema letoma ustanovil papež Frančišek za to, da bi postavila smernice in razvila ravnanja, kako zlorabo preprečevati, pri pisanju navodil škofom očitno ni imela nobene besede. Pravzaprav je dokument v izrazitem nasprotju s stališčem komisije, ki meni, da je prijava zlorabe civilnim oblastem »moralna dožnost« ne glede na to, kaj pravi zakon posamične države. Predsednik komisije, bostonski kardinal Sean O'Malley, je bil dovolj razkurjen, da je protestiral: »Mi, predsednik in člani komisije, bi radi poudarili, da je treba obveznostim, ki nam jih nalaga civilno pravo, vsekakor slediti, a poleg tega imamo vsi tudi moralno in etično dolžnost, da sum zlorabe prijavimo civilnim oblastem, ki imajo nalogo ščititi našo družbo.«

Marie Collins, irska žrtev zlorabe in članica komisije, je bila pa še bolj zgovorna in je povedala, da je komisija že leta 2014 pripravila predloge za zaščito otrok, pa stvar nikoli ni zaživela zaradi »odpora kurije«, je rekla. Na hud odpor je naletela tudi ustanovitev posebnega sodišča, ki bi preiskovalo škofe, osumljene prikrivanja zlorab. Ustanovitev je predlagala komisija. Papež je projekt odobril, kardinali tudi, odobrili so tudi sredstva za delovanje sodišča, potem je pa vse skupaj obtičalo nekje v predalih Kongregacije za doktrino vere.

Uradni Vatikan je zavrnil komentar.

Pridemo tudi na dom: v avstralskem mestu Ballarat vihrajo tisoči pisanih trakov. Vsak dan več jih je, zavezani so na ograjah, ki obdajajo katoliške šole in cerkve. Vendar mesto ničesar ne proslavlja. Nasprotno, Ballarat je mesto žalosti. Svetovna prestolnica pedofilov. Svetovna prestolnica samomorov njihovih žrtev. V mestu s sto tisoč prebivalci sto kilometrov severno od Melbourna si je vsaj 45 ljudi, ki so bili kot otroci žrtve duhovnikov, vzelo življenje. Niso več zmogli. Pisani trakci so znak žalovanja za njimi in znak podpore tistim, ki se še borijo. Ki vztrajajo. Ki zahtevajo, da se sliši njihov glas.

To je zgodba, ki se danes, petnajst let po dogodkih iz filma V žarišču, odvija na dveh celinah, med Avstralijo in Evropo. Med Ballaratom in Rimom. Najnovejše nadaljevanje je dobila ta ponedeljek, zadnji dan februarja, samo dan po tem, ko se je V žarišču potegoval za oskarje. Film pripoveduje podobno zgodbo, o ljudeh, ki se jim je zgodila krivica, pa jih nihče ni hotel poslušati. Filma o dogodkih v Ballaratu še niso posneli. Morda ga kdaj bodo.

Tisti ponedeljek je torej iz Rimu pred kraljevo komisijio, ki raziskuje zlorabe otrok, pričal kardinal George Pell. Komisija je zahtevala, da pride pričat v Ballarat, da pogleda v oči ljudem, ki jih tako dolgo ni hotel slišati, pa je kardinal nenadoma, kot bi se učil pri naših tajkunih, tako zbolel, da bi mu let z letalom menda ogrožal življenje in zdravje. Inje komisija po dolgem dopisovanju odvetnikov slednjič odmahnila, prav, pa naj priča iz Rima po videozvezi. Vemo, da je kardinal vmes prihajal v Avstralijo na počitnice, ne vemo pa, kako. Je plaval? Je veslal? Žrtvam svojih dejanj se pa vendarle ni mogel izogniti: petnajst se jih je odločilo, da se udeležijo zaslišanja v Rimu, zaslišanja komisije, ustanovljene leta 2012, so namreč javna. Ker zlorabljeni in preslišani sami niso imeli denarja, so javnost prosili za pomoč. V samo enem dnevu so zbrali potrebno vsoto za vseh petnajst. Naslednji dan se je vsota podvojila. Dan zatem potrojila. Avstralci nikakor niso naklonjeni pometanju cerkvenih grehov pod preprogo.

»Za Pella smo hoteli enako okolje, kot so ga imeli tisti v Avstraliji, ko so pričali,« je pojasnila ena od žrtev. »Prav nobene želje nimamo tam sedeti, zijati vanj in ga strahovati. Hočemo samo priložnost, da smo zraven. Hočemo, da je on v enakem položaju kot smo bili mi, ko smo pričali.«

Kamiondžije: Kardinal Pell, nekdanji nadškof Melbourna in potem Sydneyja, je zdaj tretji najvišji dostojanstvenik Vatikana. Še kot semeniščinik naj bi v začetku šestdesetih spolno nadlegoval otroka. Ko so te obtožbe leta 2002 prišle na dan, jih je Pell ogorčeno zanikal, naslovu nadškofa pa se ni hotel odpovedati. Lani se je policija ukvarjala z obtožbami, da je tudi kot pomožni duhovnik v Ballaratu v sedemdesetih in osemdesetih nadlegoval otroke. In zdaj kraljeva komisija preiskuje sum, da je kot visok cerkveni dostojanstvenik pomagal prikrivati zlorabe otrok in je pedofilske duhovnike selil iz ene župnije v drugo, otrok pa ni zaščitil. Pell vse zanika. Pell vedno vse zanika. Seveda pa ne more zanikati odvetniških računov – le za boj proti eni sami žrtvi, ki je tožila nadškofijo v Sydneyju, so odvetnikom plačali milijon dolarjev in pol. Prvotno zahtevana odškodnina je bila desetkrat manjša. Nazadnje so morali plačati precej več, skoraj 600.000 dolarjev.

Pella ni izučilo. Ko je leta 2014 že pričal pred kraljevo komisijo, je naredil nadvse nesrečno primerjavo na temo cerkvene odgovornosti za dejanja duhovnikov. Takole je rekel, »če voznik tovornjaka pobere kakšno žensko in jo nadleguje, po mojem ni primerno, da bi lastnik ali vodstvo podjetja za to odgovarjalo.«

Ljudstvo je podivjalo.

Lani je prišlo na dan, da naj bi eno od žrtev skušal podkupiti, da zadeva ne bi prišla v javnost. Nesporazum, je rekel Pell.

Nekaj duhovnikov, ki so desetletja zlorabljali otroke, je že umrlo, ne da bi za svoja dejanja kdaj odgovarjali. Nekateri od duhovnikov, ki jih je Pell domnevno ščitil, so za zapahi. Ko jih vprašajo, koliko je o njihovih dejanjih vedel George Pell, večina dobi selektivno amnezijo. Ne, ničesar se ne spomnijo. Drugi duhovniki, ki so opazili zlorabe in o njih poročali svojim predstojnikom, pa so pričali, da nadrejeni niso naredili ničesar.

Medtem pa eno preiskovalno telo za drugim ugotavlja, da je nemogoče, da Pell ne bi vedel, kaj se dogaja. On pa vse vali na svojega predhodnika, ki naj bi bil uničil dokaze.

Več v Zarji št. 9, 1.3.2016