Ideje iz zbirke knjig o Anastaziji (pisatelj Vladimir Megré) so se pred leti globoko dotaknile veliko ljudi po svetu. Tudi pri nas so nastali društva in skupine ljudi ter si prizadevali za ustanovitev rodovnih posestev, nekaterim je uspelo. Toda lokalna ali državna politika ni naredila ničesar, da bi jim pomagala, in osnovna ideja knjige, državljanska pravica do svojega kosa rodovitne zemlje, je utonila v pozabo. Zares je škoda genialne rešitve, ki bi bila v teh časih za marsikoga lahko rešilna bilka. V nasprotju z našimi politiki so državniki Rusije tem idejam prisluhnili in jih tudi uresničili. Še več kot to!
Zemljo ljudem. Predsednik Putin je z dekretom leta 2003 namreč razdelil precej zemlje, in to celo pospremil z izjavo, da ga je za to navdihnila omenjena knjiga. Rezultati te delitve so danes skoraj neverjetni, čeprav se nekateri v blogih pritožujejo, da je veliko zemlje padlo v roke oligarhom. Statistično gledano je trenutno Rusija z več kot 35 milijoni družin (70 odstotkov prebivalstva), ki delajo na osmih milijonih hektarih zemlje in pridelajo več kot 40 odstotkov kmetijske proizvodnje Rusije, najuspešnejša pridelovalka ekološke hrane med vsemi industrijsko razvitimi državami sveta.
Začeli so z dačami. Že leta 1960 je ruski predsednik Hruščov začel deliti zemljo v kolektivnih sadovnjakih. Državljani so dobili v najem 600 kvadratnih metrov parcele, imenovane dača (počitniška hiša). Na začetku je projekt blažil izjemno lakoto, v poznih 90. pa so dače postale pomemben prostor za počitek in dodatno sredstvo za preživetje. Šlo je bolj za ljubiteljske vrtičkarje kot kmetovalce. Za večino Rusov izraz dača še vedno pomeni prostor, kjer ob manjši leseni hiši rasteta zelenjava in sadje. Iz uradnih statističnih podatkov izhaja podatek, da Rusi, ki imajo v lasti dačo, zagotavljajo kar 92-odstotkov letine krompirja, 77 odstotkov zelenjave, 87 odstotkov jagod in sadja, 59,4 odstotka mesa in 49,2 odstotka mleka v Rusiji, gospodarsko gledano torej malo manj kot tri odstotke BDP-ja, vse pa ekološkega izvora. Skoraj neverjetno, posebej če podatek primerjamo, v tem primeru lahko to mirno napišemo, s kvazirazvitimi zahodnimi državami, kjer je ekološka hrana zelo draga in si zemljo poleg tega uničujemo z agresivnimi metodami kmetovanja, fitofarmacevtskimi sredstvi, zdaj pa še z gensko spremenjenimi semeni.
Pravljično? »Pravzaprav so ruski vrtnarji naredili še nekaj velikega,« poudarja dr. Leonid Šaraškin, ki je o tem leta 2008 naredil doktorat. »Dokazali so, da lahko vrtnarji nahranijo svet in da ta ne potrebuje nobenih GSO, industrijskega kmetovanja ali drugih tehnoloških zvijač. Vsakomur je možno zagotoviti dovolj hrane, nihče ne bo lačen. Imejte v mislih tudi to, da ima Rusija samo 110 rastnih dni na sezono (leto), ZDA, na primer, pa povprečno bistveno več. Danes je neizkoriščena površina v ZDA dvakrat večja od vrtov Rusije, na njej se ne proizvaja nič.« V doktoratu se je dr. Šaraškin osredotočil na območje Vladimir v osrednji Rusiji, kjer kar 95 odstotkov družin svoj prosti čas namenja vrtičkom. Na njih preživijo povprečno 17 ur na teden, medtem ko Američani povprečno 35 ur posedajo pred televizijo.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 2, 12. 1. 2016
