Ko so se s Škofjeločanko Minko Gantar pred letom dni pošteno poigrali hormoni, je začela mrzlično iskati knjigo, ki bi jo vodila skozi obdobje hormonskih sprememb. Ker je ni našla, se jo je odločila napisati sama. Najprej je mislila, da bo precej tanjša, a je odkrila ogromno poučnega in koristnega tako za ženske, ki se znajdejo v hormonski zagati, kot za moške – ki bodo z njeno pomočjo svoje najdražje laže razumeli. »Vse, kar svetujem ljudem, vedno najprej preizkusim na svoji koži,« pravi mama treh odraščajočih deklet, ki se sicer že triindvajset let ukvarja s svetovanjem o zdravi prehrani.
Čeprav se bo slišalo obrabljeno, Minka verjame v naključja. »Ko si zrel za situacijo, te ta sreča. Lahko rečeš ne ali pa si daš priložnost in vidiš, kaj se bo zgodilo.« Že pri dvajsetih je spoznala, da si je izbrala napačen poklic, zato pri svojem delu ni vztrajala na silo. »Želela sem najti nekaj, v čemer bi uživala,« pravi. Veselje je našla v podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo prehranskih dopolnil. »Tam smo imeli znanstvenike in dobre prehranske strokovnjake, ogromno sem raziskovala in se izobraževala sama. S svetovanjem o zdravi prehrani se zdaj ukvarjam že triindvajset let,« pravi.
Sem noseča? Lahko si zamislite njeno presenečenje, ko ji je pri štiriinštiridesetih menstruacija zamujala dva meseca in so se ji hkrati pojavili vsi znaki nosečnosti. »Ko sem razmišljala, da sem morda noseča, sem se zgrozila ob misli, da bom še enkrat šla skozi obdobje rejenja in volčje lakote, ko se v svoji koži počutiš kot slon in preprosto ne moreš kontrolirati svoje požrešnosti, pa da bom še enkrat hujšala po porodu in da se v svojem telesu ne bom dobro počutila ter mi nobeno oblačilo ne bo prav,« pravi. Po testu nosečnosti je olajšano ugotovila, da so se z njo samo poigrali hormoni. Toda izkušnja jo je nagovorila k pisanju knjige, v kateri so zbrani znanje, spoznanja in nasveti, ki jih je nabirala vse življenje.
Ena od njenih težav je bila odvečna teža. »Hujšala sem vse od pubertete. Kot otrok sem bila suhljata, ko pa sem prišla v puberteto, sem se začela rediti. Hujšala sem po principu 'manj žri', včasih sem hrano celo izbruhala. Starši bi morali biti danes zelo pozorni na znake motenj hranjenja pri svojih hčerkah,« resno opozarja. A po vsaki od treh nosečnosti so kilogrami spet ostajali. »Ugotovila sem, da je vse povezano s hormonskimi koktajli, ki te silijo jesti. Kaj storiti? Najprej sem morala začeti sprejemati svoje telo.« O njem pravi, da je vozilo naše duše. »Ko ga začnemo sprejemati kot svetišče, ga ne moremo več zlorabljati in vanj metati prvo hrano, ki nam pride pod roke. Z nečim, kar je sveto, ravnamo spoštljivo. Tako sem postala pozorna na hrano, ki jo uživam. Vse diete, kjer je treba seštevati kalorije, tehtati hrano, primerjati krvne skupine, so bile zame nesprejemljive.« Ko pa je naletela na prehranjevanje, ki upošteva glikemični indeks živil (omejuje uživanje hrane, po kateri smo čedalje bolj lačni), se ji je odprl svet. »S hujšanjem po načelu srednjega glikemičnega indeksa lahko ješ vse. Če pojemo torto, ki ima visok glikemični indeks zaradi sladkorja, potem pa pojemo še kos sira s pršutom, ki ne vsebujeta sladkorja, se sladkor iz torte dobesedno izniči. Kar pomeni, da lahko pojem torto brez slabe vesti, da bi se zredila. Iz različnih virov sem tako sestavila in zbrala glikemični indeks za najrazličnejša živila. Da ostaja sladkor v ravnovesju, so ključne beljakovine. Pri vsakem obroku bi bilo treba pojesti nekaj beljakovin, na primer pršut, sir z manj maščobe ali oreščke, ki vsebujejo ogromno beljakovin, predvsem mandlji. Tudi sestava kosila je zelo pomembna. Teorija, da v istem obroku ne smemo jesti mesa, krompirja in solate, je privlečena za lase. Kosilo naj bo sestavljeno iz sveže in kuhane zelenjave, ogljikovih hidratov – krompir, testenine, riž – in beljakovin (ribe, piščanec). Tisti, ki ne jejo mesa, pa naj za predjed recimo pojedo pest mandljev.« Odkar se prehranjuje tako, pravi, da z lahkoto vzdržuje svojo idealno telesno težo.
Članek lahko v celoti preberete v Zarji št. 2, 12.1.2016
