Se spomnite velike zgodbe letošnjega avgusta? Moški na robu obupa je prodajal ledvico, da bi nahranil tri lačne otročiče. Mehka slovenska srca so zakrvavela. Sočutne oči so se orosile. Ker – in to povemo vse premalokrat – že mogoče, da smo kot narod prepirljivi, razdeljeni, zavistni in v vseh pogledih grozni, ampak, ko je treba pomagati, smo neprekosljivi. V nekaj dneh so ljudje za nesrečnega očeta in njegovo lačno deco velikodušno zbrali 17.000 evrov.
Primer je imel samo drobno lepotno napako: obupani očka je bil prevarant. Dobra srca in plemeniti nameni so bili spet enkrat nagrajeni z dvignjenim sredincem.
Zgodovina nategov je dolga in pisana. In žalostna. Zdi se, da ni področja, kjer ne bi prežal kdo, ki nas hoče prinest naokrog. V ljubezni. Pri poslih. V prostem času. V trgovini. Po spletu. Zaboga, saj še v kinu nisi varen. V kinu še posebej ne.
Osel gre skrajno nerad večkrat na led: goljuf iz uvoda, petinšestdesetletni na Hrvaško izvoženi Slovenec, pravzaprav ni imel lačnih otrok – na otoku Ižu, kjer so ga pozneje aretirali, je petičnim gostom oddajal apartmaje. Zadnje vesti s konca avgusta pravijo, da se mu obeta kazenska ovadba.
Ampak ali bo zares kaznovan ali pa ga bodo samo malo krcnili po prstih, pravzaprav ni bistveno. Za tisto najhujše, kar je s svojim pohlepom zakrivil, mu ne bodo nikoli sodili. Tole je tista velika, grda škoda, ki jo bo težko, morda nemogoče popraviti: omajal je vero ljudi v iskrenost tistih, ki prosijo za pomoč. Vsi tisti, ki so radi in čistega srca dajali – morda so si to celo težko privoščili, pa so kljub temu dali – bodo zaradi enega požrešnega cepca zdaj ob vsakem klicu na pomoč najprej pomislili: je res v stiski? je morda prevarant? nas vleče za nos? In naslednjič morda ne bodo dali. Takrat, ko bo za pomoč prosil nekdo, ki je čisto zares v stiski, je morda ne bo dobil. Ker bodo ljudje nezaupljivi. Ker so se že opekli.
Kako to vemo? No, morda se še spomnite afere z Rdečim križem, ki se je leta 2001 začela s časopisnim člankom o tem, kako si je eden vodilnih funkcionarjev organizacije pri njej sposojal denar za svoja zasebna podjtja. Pa o visokih dohodkih funkcionarjev je tudi tekla beseda. Najbolj krivi in najbolj umazani je nazadnje res odstopil, a to ni potolažilo pravičnega srda darovalcev, ki so se potem še dolgo maščevali z odtegovanjem prispevkov Rdečemu križu.
Če te brcnejo naravnost v najbolj čuteč, v najmehkejši, najplemenitejši del srca, hudo boli.
Pošlji osla križem svet, vrne se uhat kot pred: nekateri prevaranti ne vržejo tako široke mreže, ribe si nalovijo vsako posebej. A si tiste zelo skrbno izberejo. Tako kot opeharjenim Slovenkam dobro znani Hrvat, ki je okrog leta 2013 ribaril pred nakupovalnimi centri na slovenski obali. In ujel nekaj izbranih ribic.
Bil je postaven dedec okrog šestdesetih, lepo urejen, brezhibnih manir. Gospe, ki so se mu zdele primerna tarča – same, morda osamljene, očitno dobro stoječe – je nagovoril, jih zapletel v klepet, povabil na kavico, beseda je dala besedo, SMS sporočilo je dalo drugo in tretje in četrto SMS sporočilo, kavici je sledila druga kavica, pa kakšno kosilce in že se je očarljiv gospod, ki se je predstavljal kot upokojen kapitan trgovske mornarice, zasidral gospem globoko v srce. Tako globoko, da so mu bile pripravljene posoditi tudi denar – najprej manjše, nepomembne zneske, če so ta preskus dobro prestale, so mu smele za nagrado posojati vedno več. Če so z vprašanji in zahtevami postale preveč nadležne, je izginil k na smrt bolani mami in ni se ga dalo več priklicati. Ko so ugotovile, da ni imel številnih hiš doma in po svetu, kot se je hvalil, da mu je mama že pred leti umrla, da ni bil ladijski kapitan temveč pomožni kuhar, predvsem pa, da jim posojenega denarja ne namerava vrniti, je bilo že prepozno.
A treba je reči tole, opehariti Slovenko nikakor ni zdravo: žrtve so se povezale, skupaj najele zasebnega detektiva in koristoljubnega ljubimca kljub njegovim grožnjam in poskusom izsiljevanja prijavile kriminalistom. On je pa še potem, ko so mu za vrat že sopli slovenski in hrvaški tožilci, še vedno trdil, da mu gospe niso nič posojale, nasprotno, on je posodil njim! Naznanile naj bi ga pa iz maščevanja, ker se ni hotel vezati. Zadnji, nekaj mesecev stari časopisni zapisi, poročajo, da je bil doma na Hrvaškem že obsojen, v Sloveniji pa proti njemu teče sodni postopek. Junija, ko je prišel na obravnavo v Radovljico, se je proslavil z grožnjami novinarjem in izjavo: »Vsi Slovenci mi lahko poližete jajca!«
Ne bi, vseeno hvala.
Več v Zarji št. 23, 24.11.2015
