Igračke so jih razveselile. Tudi bombončki. Na vse strani je odzvanjal smeh. Za trenutek ali dva smo vsi pozabili, da smo v begunskem taborišču. To so bili dragoceni trenutki. Želela sem jim podariti objem in kanček dobrote, sprejetosti in veselja. Da bi bili za nekaj časa samo otroci, ne begunci ali migranti. Kajti tukaj gre v resnici za otroke. Ne pozabimo! Za otroke, ki so prestali nečloveško trpljenje. A so kljub vsemu ohranili iskrico v očeh, zaupanje v dobroto in željo po igranju. Gre za otroke, ki smo jim dolžni dati priložnost za lepše življenje.
Velika prijazna, nasmejana in mehka igračka barbapapa, ki sem jo poimenovala Papa in se kar ne moreš zadržati, da je ne bi objel, mi je pomagala, da sem naredila prvi korak do otrok in nasploh do ljudi v begunskem taborišču na mejnem prehodu Šentilj. To je bil dan po strašni, mrzli in deževni noči. Premraženi ljudje so se greli na soncu, ki je na srečo sijalo z neba. Umivali so se z mrzlo vodo, ležali pod vedrim nebom in nestrpno čakali, da bodo odšli v Avstrijo.
In začela sem dobivati nasmeh za nasmehom. Kot klovn sem vlekla narazen Papini roki in nasmejani otroci so ji veselo tekli v objem. V taisti objem sem lovila celo policiste in ti so nato prijazno prezrli, da sem za trenutek stopila tja, kamor ne bi smela. S fotografinjo Matejo Jordovič Potočnik sva iz avta prinašali igračke, odeje, plašče, kape …, vse, kar nama je uspelo na hitro zbrati ob pomoči prijateljev in kolegov. To so bila izbrana in lepa darila, oprana ali popolnoma nova oblačila, igračke, h katerim so bile priloženi risbe otrok in sporočila, na katerih so jim ljudje izrekali dobrodošlico.
Otrokom so zasijale oči. Dopustila sem jim, da si sami izberejo igračko, nekaterim sem dovolila, da si vzamejo dve ali tri, a niso kar nenadzorovano grabili, vedno so me najprej z očmi vprašali, ali smejo. Bili so ljubki, veseli, nagajivi, skupaj smo zganjali norčije, čeprav se nismo razumeli. Govorimo različne jezike, a smo se ujeli v govorici trenutnega veselja. Bili so kot vsi otroci tega sveta – očarljivi, polni dobrote in zaupanja. Za hip so morda celo pozabili na to, da so premraženi, izčrpani in prestrašeni.
A na žalost vsi niso premogli tega veselja. Sedemletni deček, ki je na poti izgubil starša, je imel obrazek kot iz kamna in žalost v očeh. A si je tudi on izbral kar tri igračke in jih stiskal k sebi. Nekaj jih je bilo prehlajenih, teklo jim je iz noskov. Kašljali so. Drugi so onemogli ležali v naročju odraslih.
Nikogar od staršev ni motilo, da se igram z njihovimi otroki, da jih objemam in da oni objemajo mene. Utrujeni in z zaskrbljenimi obrazi so prijazno spremljali naše norčije.
Igračk je zmanjkalo, pa tudi šali in kape so na njihovih glavicah počasi izginjali na drugo stran ograde. Včasih se je kdo obrnil in pomahal v slovo … Njihovi pogledi so se mi za vedno vtisnili v spomin. Počasi se je oblikovala kolona in odhajali so na avstrijsko stran.
Jih tam čaka boljše življenje? Se bodo moji majhni begunci tega svojega potovanja spominjali samo z grenkobo in bolečino? Jih bo prejšnje trpljenje v vojni ter to naporno in dolgotrajno potovanje, polno nevarnosti in sovraštva, za vedno zaznamovalo? Jim bo ta trenutek prijaznosti in še mnogi drugi, o katerih upam, da se jim bodo zgodili, pomagali, da odrastejo v dobre in srečne ljudi?
In potem sem zagledala njo. Objokano osemletno deklico. Neutolažljivo. Tresla se je od mraza, med prekratkimi hlačami in športnimi copati je bilo videti gole noge. Njena mama se je izgubila nekje na meji s Hrvaško. Oče je ni mogel potolažiti. Morala bi oditi na drugo stran ograde, a ni hotela. Bala se je, da ne bo nikoli več videla svoje mame. Dovolila mi je, da jo objamem, da ji grejem prezebli ročici. Govorila sem ji, da bo vse v redu, ona pa me je gledala s prelepimi solznimi očmi in začela počasi prikimavati. Sezula sem si škornje in ji dala svoje dokolenke, potegnila sem ji jih prek hlačnic. Oblekla sem ji svojo jopo iz flisa in ji okoli glave zavila šal. Žalost in trpljenje te prelepe deklice mi je strlo srce. Naklonila mi je komaj opazen nasmeh. Njene oči so povedale več, kot sem bila sposobna prenesti.
Nehote sem se spomnila zaključnega prizora iz filma Schindlerjev seznam. Vedno se mi je zdelo malce nerealno, ko je Schindler pogledal svojo uro in prstan in se solznih oči vprašal, zakaj ju ni prodal, ko pa bi lahko zanju dobil denar, s katerim bi lahko kupil še nekaj človeških življenj. A življenje zna pisati še veliko bolj žalostne zgodbe od tistih, ki jih vidimo v filmih. Tako sem tudi jaz pomislila: »Zakaj nisem vzela še ene odeje, zakaj nisem pobrala vseh nogavic, ki mi doma ležijo v predalu, kaj mi bo volneni šal, ki visi na kljuki v veži, in kje so škornji, ki bi jih ta otrok moral imeti??!!«
Pekla me je vest, ko sva nato s kolegico odšli v restavracijo, da pojeva nekaj toplega. Doma sem si šele pod vročo prho ogrela nogi in si ta dan prvič dovolila zajokati. Nenehno sem se spraševala, kje so zdaj vsi ti otroci. Kaj počnejo, jih je premagal spanec, so v postelji, jim je končno toplo, imajo streho nad glavo?
Zdelo se mi je, da je bilo premalo tistega lepega, kar se jim je dogodilo tega dne, saj je bila to zgolj kapljica v morje groze in trpljenja. Potem pa sem si rekla: če bi vsak od nas naredil eno samo gesto, s katero bi pokazal, da je pripravljen nesrečnemu človeku podariti kanček sočutja, mu dati kos kruha ali kozarec vode, mu nameniti nekaj svoje pozornosti ali mu, kar je največ, dati priložnost, da zaživi človeka vredno življenje, bi lahko skupaj gradili boljši svet. Za otroke.
Revija Zarja št. 19, 27.10.2015
