Šestindvajsetletna Ljubljančanka Julija Rosič bi lahko bila čisto običajna mlada ženska, ki počne vse, kar je mladim pri srcu. A do pred nedavnim je bilo to skoraj nemogoče. Njeno življenje je bilo zavito v tančico sramu, zatekanja k hrani in eno samo ždenje za štirimi stenami. Razlog pa je bil samo eden – čezmerna telesna teža. Julija je namreč pri svoji višini nekaj več kot 160 centimetrov tehtala kar 146 kilogramov. Ko se je nekega dne zavedela, da tako ne gre več naprej, se je odločila za operacijo želodca. Ta ji je temeljito spremenila življenje. Od lanskega junija je namreč shujšala kar 91 kilogramov! Danes si lahko privošči najmanjšo žensko konfekcijsko številko 34. Sicer pa pravi, da zgolj operacija ni rešitev, treba je spremeniti življenjski slog.

Bila sem bajsa. Njene težave s čezmerno telesno težo so trajale od ranega otroštva. »Nikoli nisem bila prav suha, ko sem vstopila v puberteto, pa sem pri enajstih letih tehtala že 77 kilogramov.« Svoje so prispevale še družinske razmere.« Starša sta se ločila, mama pa je imela psihične težave in je bila veliko v bolnici. Z bratom, ki se je kasneje preselil k očetu, sva si pomagala, kot sva vedela in znala. Najlažje je bilo skočiti v prvo trgovino, nakupiti kruh in salame, veliko sladkarij ter gaziranih pijač, čipsa in podobne nezdrave hrane. Z bratom sva zrasla ob kruhu in salami poli, v najini prehrani skoraj ni bilo sadja in zelenjave, jedla sva povečini suho hrano, predvsem sendviče. Ko sem bila v osnovni šoli in je bila mama v bolnici, sem med vikendi in počitnicami spala do enajstih ali dvanajstih, se dobesedno nažirala in potem bedela ob televiziji do dveh ali treh ponoči. To je bil svet, v katerem sem se počutila dobro, stran od hudobnih pogledov in nesramnih opazk.«

Članek v celopti preberite v reviji Zarja št. 19, 27.10.2015